Komentar

Kolumna Martina Gruzovina: (Ne)urejenost slovenskega vinskega trga

 
Blog Novice
29.07.2019 08:00
avtor

Kolumna Martina Gruzovina: (Ne)urejenost slovenskega vinskega trga

Še dober mesec ali dva nas ločita od trenutka leta za vinarja – od trgatve. Z njo neizogibno prihaja tudi čas, ko vsak pri sebi naredimo povzetek minulega leta, in čas, ko načrtujemo prihodnje cilje. V teh poletnih dneh vlada "zatišje pred nevihto" – čas, ko se lahko tudi vinarji posvetijo malenkostim.

Pred kratkim sem se vrnil z obiska pri znanem vinarju z juga Francije. Ena izmed njegovih misli se mi je vtisnila v spomin: "Odlično vino je velika stvar in velike stvari so sestavljene iz tisoč in enega detajla. Ko je vseh tisoč pravilnih in samo eden manjka, pa je zgolj povprečno, zato je tako pomembno, da je prav vsako, še tako nezahtevno delo opravljeno popolno!"

Ob obisku njega in njemu podobnih ljudi po svetu sem ugotovil, da imajo skupni imenovalec. Popolnoma se posvečajo vinu in njegovi pridelavi. Njihova glavna in edina skrb je pridelava vina. To jim med drugim omogoča tudi urejen vinski trg.

V vseh klasičnih vinskih državah, ki sem jih obiskal doslej, so poti jasne. Vinar prideluje vino. Njegova naloga je pridelati nadvse dobro vino. Za prodajo skrbijo vinski trgovci. Distribucijske poti so jasne. Večji vinarji imajo svoje agente, ki skrbijo za prodajo oziroma to prepuščajo distributerjem in vinskim trgovcem.

Razdelitve so jasne, sistem cenikov tudi. Cena vina na posestvu je najvišja, če je tam nakup sploh možen. Cene za gostinstvo so približno za tretjino nižje, še nižje pa so cene za distribucijo in izvoz. Tudi regionalna zastopanost vinarja pri prodajnikih je urejena tako, da si ti ne hodijo v zelje. S tem sta zagotovljeni enotnost in konsistentnost cenovne politike. Po domače, cene so za vse udeležene pravične, razlike v ceni je za vse dovolj in vsi so zadovoljni.

Pa poglejmo, kako je v Sloveniji. Pri nas vlada kaos oziroma – vsi bi delali vse. V Sloveniji je za vinarja prodaja lastnega vina v večini primerov težje breme kot sama pridelava. Vinarji prodajajo po različnih poteh: sami direktno končnim strankam, gostincem, distributerjem, vsem, ki so za vino pripravljeni plačati.

Sistem cenikov, ki bi moral zagotoviti, da vsak udeleženec v procesu prodaje vina do končnega porabnika zasluži, kar mu pripada, pogosto propade. Teritorialna nedorečenost prodajnih poti velikokrat vodi do zbijanja cen med ponudniki. V večini primerov zaradi tega najkrajšo potegne prav vinar, saj njegove cene za posamezen segment strank niso enake, še manj pa pravične.

Dolgoročno to vodi v nižanje cen pod prag rentabilnosti tako za posrednike kot za vinarje same. Če k temu dodamo še plačilno nedisciplino in "spretnost" nekaterih, da zaupajo na lepe oči, je zmešnjava popolna. Za urejen vinski trg bi se morali vsi udeleženi držati pravil in igrati pošteno, kajti tako sta vzdržnost in obstoj vseh zagotovljena.

Kljub vsemu sem optimističen, saj opažam, da se v zadnjih letih položaj počasi izboljšuje in stvari se postavljajo na pravo mesto.  

 

Martin Gruzovin skrbi za prodajo v biodinamični kleti Guerila iz Vipavske doline. Po poklicu diplomirani organizator menedžer se je v vinskem svetu znašel skoraj po naključju. Leta 2009 je lagodno službo pri takrat največjem slovenskem trgovcu zamenjal za popolnoma novo zgodbo v vinski branži. Vino ga je popolnoma prevzelo in postalo njegov način življenja. Danes je sommelier tretje stopnje in aktualni državni prvak v sommelierstvu. V redkem prostem času je strasten ribič in rekreativni športnik.   

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.