Vinar tedna: Primož Šušmelj (Vinska klet Miška)

 
07.08.2019 08:00
avtor

Vinar tedna: Primož Šušmelj (Vinska klet Miška)

Na posestvu Miška na Erzelju v Vipavski dolini se pečajo z vinom že zelo dolgo, a blagovno znamko so postavili pred desetimi leti. Včasih so imeli 13 različnih sort, danes jih imajo le šest. Postali so hiša avtohtonih in lokalnih sort.
Vinar tedna: Primož Šušmelj (Vinska klet Miška)
Šef vinske kleti Miška Primož Šušmelj
Foto: Aleš Beno

Erzelj leži v osrčju tako imenovanih vipavskih brd, ki mejijo na kraško planoto in se raztezajo vzdolž celotne Vipavske doline vse do Biljenskih gričev. Na območju Erzelja so verjetno tudi najvišje vinogradniške lege v Vipavski dolini, tla so večinoma lapornata, zato ni čudno, da imajo tamkaj vinograde tudi vinarji, ki niso doma v tem edinem slovenskem naselju, ki se začne na črko E.

Ustavili smo se na posestvu Miška, kjer uradni zapisi o njihovi vinarski poti segajo v leto 1861, kar potrjuje letnica, vrezana v enega izmed sodov v vinski kleti. A kot pravi Primož Šušmelj, zdajšnji gospodar kmetije, je bil začetnik sodobne zgodbe njegov nono Stano.

»To je bila samooskrbna mešana kmetija, bilo je tudi 20 glav živine, tega se spomnim še kot otrok. Imeli smo tudi sadovnjake in seveda vinograde. Kuhala sta se tudi tropinovec in slivovka. Koncept je bil tak: moramo imeti vse, saj če na primer toča prizadene vinograde, nam ostane živina. Vse smo prodali doma. Vinsko klet smo vedno spraznili do marca v letu po trgatvi,« razlaga Šušmelj.

A časi so se spreminjali, treba se je bilo odločiti, kako naprej. »Poleti se vse delo skoncentrira. Ali boš pobiral seno ali pa boš vinogradnik. Že nono je počasi opuščal živinorejo. Ko sem bil na študiju v Ljubljani, je zbolel. Takrat se je razvoj kmetije ustavil, saj sta bila oče in mama v službah.«

Znebili so se mednarodnih sort

Nono Stano je bil zelo razgledan in napreden. Že leta 1995 so imeli v kleti hladilni sistem. Takrat so pridelali 15 tisoč litrov vina na poltretjem hektarju vinogradov. Danes obdelujejo pet hektarjev, vina pa ni veliko več – okrog 20 tisoč litrov ga pridelajo na leto.

Naš sogovornik je odločitev, da bo vinar, sprejel leta 2007, dve leti zatem pa je to tudi udejanjil. »Lastništvo mi je bilo pomembno. Sem ekonomist, zato želim vedeti, kdo bo kaj delal in v kaj bomo vlagali. Pomembno je tako ohranjanje tradicije kot postavljanje temeljev za naslednjo generacijo. Vinarstvo je moj resni hobi, še bolj resen hobi pa za moja starša, saj sta oba stalno na kmetiji. Sam sem še v službi, a upam, da bom nekega dne tudi sam ves čas na kmetiji,« se nadeja Šušmelj.

Pri Miškovih so občasno že prej polnili vino v steklenice, a blagovno znamko so, kot rečeno, postavili pred desetimi leti. Mimogrede, leta 2011 so na Brumnovem bienalu skupaj s Pivovarno Laško dobili nagrado za najboljšo etiketo – za celostno grafično podobo. »Takrat smo se tudi začeli osredotočati na trg, na restavracije, in postopoma smo povečevali količine. Obnavljali smo vinograde, jih na novo zasajali …«

Včasih so imeli 13 različnih sort, danes jih imajo le šest. Znebili so se skoraj vseh mednarodnih sort ter postali hiša avtohtonih in lokalnih sort. Od avtohtonih sta tukaj zelen in pinela, od lokalnih rebula in malvazija, pri rdečih pa je fokus na udomačeni barberi. Tudi rdeča zvrst temelji na barberi, dodan pa ji je še merlot.

»Kmalu bomo merlot nadomestili s pokalco oziroma črno rebulo. Dejstvo je, da danes pivci iščejo drugačne zvrsti, ne več klasične bordojske. In mi želimo biti drugačna klet. Morda bom v prihodnje zasadil še malo caberneta franca, ker mi je všeč njegova pikantnost. Imamo tudi prave lege zanj. Ampak samo za šminko, dodatek. Kot merlot,« pojasnjuje Šušmelj.

Zaupanje v barbero

Vina so razporejena v dve liniji. V tako imenovani sveži liniji z belo etiketo se polnijo zelen, rebula in pinela. Imajo še rumeni muškat, ki ga prodajajo le na posestvu, in sicer tistim, ki si na degustaciji zaželijo še kaj polsuhega. Omenjena vina zorijo izključno v posodah iz nerjavnega jekla (inoks).

S črno etiketo pa so opremljena zorjena vina. Bela zvrst sliši na ime MR, kar pomeni malvazija in rebula. V isti liniji najdemo še sortno barbero in že prej omenjeni rdeč cuvee, kjer je spet glavna barbera.

MR zori več kot leto dni v malih, 300-litrskih sodih, medtem ko rdeča vina v istih sodih zorijo dlje, do 30 mesecev. Barbera se bolje počuti v francoskem hrastu, merlot pa po mnenju vinarja v ameriškem. Malvazija naj bi v prihodnje zorela v akacijevih sodih.

Obujanja barbere, ki je bila nekoč zavoljo napačnega pristopa tako kot rebula sinonim za glavobol, se v zadnjem času loteva vse več vipavskih vinarjev, saj se – razen v domovini, v Piemontu – menda najbolje počuti prav na Vipavskem.

»Pri barberi so ogromna nihanja, ne obrodi kakovostno vsako leto. Leta 2009 sem obnovil del vinograda z barbero. Prva tri leta tako ali tako ni nič, potem se je zgodilo leto 2014, tako da je prvič šel v sode letnik 2015. Letnik 2017 spet ni bil za v steklenice. Pri barberi delamo tudi dvojne trgatve, ker delamo selekcijo. Del slabo obarvanih grozdov poberemo prej, za sok. Ja, gostu ponudimo vse, kar je iz grozdja. Še celo voda je iz Erzelja. Imamo namreč sedem izvirov in svoje črpališče za lokalni vodovod,« je ponosen Šušmelj.

Najvišje lege v Vipavski dolini

Naš sogovornik nam je razkazal tudi vinograde, ki ležijo na najvišjih legah v Vipavski dolini. »Naša domačija je na nadmorski višini 320 metrov, vinogradi pa se razprostirajo med 320 do 360 metrov nad morjem. In to celo na 45-odstotnem naklonu. Sveti Martin je že malo niže. Tudi nekateri vinarji, ki niso iz Erzelja, imajo v bližini vinograde, recimo Petrič iz Guerile ali Benčina. Naša mikroklima zagotavlja vinom lepe kisline in polno telo. Tudi mineralnost imamo krasno. To daje naš sovdan, naša prst,« razlaga Šušmelj.

Po njegovih besedah pinela in rebula najlepše uspevata na lapornatih tleh, za zelen pa izberejo malo boljšo zemljo – da ni čisti lapor, ampak še malo ilovice. »Pinela je rada na najbolj lapornatih in vetrovnih legah, kajti v času dozorevanja rada gnije. Je zelo delikatna sorta. Na Erzelju je sploh specifika, da stalno piha. Zato nimamo jutranjih ros, kar pomeni, da ni bolezni in skorajda ne škropimo. Jutri bi lahko šel po ekološki certifikat,« navrže vinar z Erzelja.

In zakaj ne gre? »Za zdaj še testiramo vinograde in klet. Tudi spontane fermentacije delamo, a vse je še v fazi poskusov. Ne upam si še narediti preskoka, kajti to bi pomenilo, da bi morda izgubili kupce, ki smo jih osvojili. Z ekologijo pride tudi malo drugačen stil vina. Zdaj, ko še delam s selekcioniranimi kvasovkami, pride aromatika veliko bolj do izraza. Za zdaj uporabljamo tudi hlajenje. Se pa v prihodnje vidim kot ekološki vinar in mislim, da imamo tudi prave lege za to. Peronospore ne poznamo, včasih nam jo zagode le oidij, ko so ekstremne temperature.«

Na tuje prodajo več kot 30 odstotkov vina

Prej smo omenili tako imenovano svežo linijo, za katero vina zorijo v inoksu. A Šušmelj opozarja, da ta vina niso klasična »sveža«. »Zato tudi uporabljam pluto. Vmes so uporabljali navojni zamašek, a smo šli nazaj na pluto. Vina so šest mesecev na drožeh, kar se pozna, tako da lahko še v steklenici malo zorijo. Pri vseh vinih, razen pri zelenu, ki ima že tako nizke kisline, naredimo biološki razkis.«

Naš sogovornik je ponosen tudi na lastne cepiče zelena, za katere pravi, da niso enaki kot v trsnici. A prvo vino domačije je vendarle pinela, s katero bodo letos napolnili 12 tisoč steklenic.

In kam prodaja vino? »Sodelujemo z vsemi okoliškimi vinotekami in gostinci. Imamo tudi veliko zasebnih kupcev, ki pridejo na domače dvorišče. To je pomemben segment. Sicer pa ga nekaj prodamo tudi v Italijo, Estonijo, na Nizozemsko in Poljsko. Tudi v Belgijo. Na tuje gre že več kot 30 odstotkov vina. Nekaj pa ga po gostilnah prodamo kot odprto vino.«

Naš sogovornik ugotavlja, da je turizem vse pomembnejši za prodajo vina tudi v Vipavski dolini. »Vse več je tujcev. Degustacije prirejamo po dogovoru. Mama speče kruh, gostom pa narežemo domače suhomesnate dobrote, ki jih pripravlja moj oče. A tega ne prodajamo. Te gostom ponudimo, da laže prodamo vino,« se nasmeje.

Goste oziroma kupce pa rad popelje tudi v vinograd, še posebno ob trgatvi, da vidijo, kako delajo. »Želja je, da iz resnega hobija postane vinarstvo tudi prva služba. Zavedam se, da bo treba povečati vinograde, posledično pa tudi prostor za hrambo vina. Pri tem naletiš na težavo, ki se ji reče birokracija. A bomo že. Počasi,« je realen Šušmelj.

 

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
VINO
Portret
Vanja Alič Portret Vinar tedna: Matjaž Četrtič (Ferdinand)

Vinar Matjaž Četrtič pelje vzporedno dve uspešni zgodbi – v matični kleti Ferdinand navdušuje z mirnimi vini, medtem ko s kolegom...

VINO
Portret
Vanja Alič Portret Vinar tedna: Klemen Mlečnik

Na ekološki kmetiji v Bukovici po Vertovčevem izročilu ustvarjata oče in sin, Valter in Klemen Mlečnik. Ja, Vertovec je priporočal od...

VINO
Portret
Vanja Alič Portret Vinar tedna: Rok Ražman

Ražmanovi iz Gračišča v zaledju slovenske Istre so lani presenetili vso Slovenijo, saj je londonski Decanter njihovo zorjeno malvazijo...

VINO
Portret
Vanja Alič Portret Vinar tedna: Marko Podkubovšek (Sanctum)

Sanctum se deklarira kot burgundska klet. Glavna sta chardonnay in modri pinot, ki naj bi ga v teh krajih že v 12. stoletju gojili menihi...

VINO
Portret
Vanja Alič Portret Vinar tedna: Peter Ferjančič

Ferjančičevi s Planine nad Ajdovščino so najbolj poznani po lokalni pineli, ki je tudi zaščitni znak vasi. A, zanimivo, Peter...

VINO
Portret
Vanja Alič Portret Vinar tedna: Mitja Lavrenčič (Sutor)

V nasprotju s številnimi vipavskimi vinarji, ki danes radi poudarjajo pripadnost lokalnim sortam, kot sta zelen in pinela, je bila klet...

VINO
Portret
Vanja Alič Portret Vinar tedna: Martin Krapež

Vinar iz Vrhpolja pri Vipavi daje poudarek avtohtonim sortam, kot sta zelen in pinela, najbolj pa je znan po izvrstnem merlotu. Kmalu naj...

VINO
Novice
Vanja Alič Novice Vinar tedna: Tomaž Prinčič

Prinčičevi iz Kozane obdelujejo slabih deset hektarjev vinogradov, na leto pa pridelajo okrog 40 tisoč litrov vina. Med prvimi v Brdih...