Komentar

Kolumna Primoža Lavrenčiča: Vinski turizem na kmetiji

 
Blog Novice
26.08.2019 08:01
avtor

Kolumna Primoža Lavrenčiča: Vinski turizem na kmetiji

Kar nekaj let se že borimo. Vsak posebej, vsi skupaj. Cilj je bil postavljen: želimo si več turistov. Nas iz vinske panoge zanimajo seveda vinski. Absolutne številke tovrstnih popotnikov so v primerjavi z drugovrstnimi turisti, recimo zdraviliškimi, resda še majhne, ampak vztrajno rastejo. Na splošno so nas turisti na kmetiji, za katere smo prosili in delali, ujeli nepripravljene.

Kultura gostoljubja je za nas vinarje postala tretja pomembna panoga, poleg vinogradništva in vinarstva. Če ne štejemo strojeznanstva, ekonomije in ekonomike … Kako po najboljši poti nekomu ponuditi prostor, hrano in vino? O tem nas na kmetijskih šolah niso učili. Pobrali smo izkušnje predvsem tujih kolegov, jih prežvečili in jih precej spontano vključili v svoj dom in službo.

Zgodba ni bistvena, je pa zelo pomembna. Razviti dobro, morda inovativno, vsekakor celovito zgodbo kmetije skupaj z dobro določenimi vrednotami in poslanstvom kmetije je osnova, temelj, na katerem lahko gradimo gostoljubje.

Zgodba je morda lahko zgodovina družine, kmetije, podjetja, regije .., ki bo gostom pomagala razumeti, od kod izvirajo naše vrednote in poslanstvo. Papagajsko ponavljanje pred turisti nas velikokrat dolgočasi, a s tem hkrati tudi nam samim razložimo, zakaj smo tu in zdaj.

Vinoljubci si želijo pristnega stika z vinskim kreatorjem, kar dodobra zaplete delovni ritem. Določiti je treba nekakšen urnik in ga skomunicirati do popotnikov. Rešitev je nešteto. Prejšnji teden sta nas kot vinska turista obiskala vinarka in vinar iz Nemčije: dve kmetiji, ki postajata eno, mlad par, par desetletij izkušenj prejšnjih generacij z vinskimi obiskovalci.

On pravi, da je oče v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odprl degustacijsko sobo in je imel tako rekoč vseskozi odprto. Tudi sredi največjega dela v vinogradu je ustavil traktor in začel najmanj dvourno turo skozi klet. Ko je končal turo, je prikapljal nov uka in vina željan turist.

Od tedaj do danes so postali razmeroma znana kmetija, med drugim vinarji leta v Nemčiji, odprl se je mednarodni trg in tako so zdaj odprti zgolj v soboto od enih do petih. Ona pravi (za zdaj zase), da so (doma) odprti non-stop, če ni drugega, je nona v kuhinji.

Veliko je debat tudi o tem, ali za degustacijo pobrati kaj denarja ali ne. Rešitev je zopet nešteto, podobno kot z urnikom. Dobro je seveda, da obiskovalec ve, kaj ga čaka, presenečenja niso dobrodošla. Nekdo, ki to dela, naj bi bil načeloma za to tudi plačan, pa kakorkoli, iz osnovne ali dodatne dejavnosti.

Nazadnje, ampak pomembno, kaj in koliko hrane bomo ponudili zraven? Lahko kos kruha in kozarec vode, lahko jim skuhamo večerjo. V prvem primeru bodo naši gostje verjetno nezadovoljni. V drugem primeru smo postali gostinci in okoliških gostincev ne potrebujemo več, oni pa ne našega vina. Načeloma naj bi bili prigrizki dopolnilo, spremljava vinu.

Debata se je s tem nedeljskim prispevkom bolj odprla kot zaprla. Končujem, ker imam goste.

 

Primož Lavrenčič s Posestva Burja v Zgornji Vipavski dolini je eden tistih vinarjev, ki znajo poleg dobrega vina tudi brez dlake na jeziku in artikulirano povedati, kaj vse je z državo narobe, da si kmetje čedalje teže režejo vsakdanji kruh. Po končanem študiju agronomije se je zaposlil kot strokovni sodelavec na ljubljanski biotehniški fakulteti. Zatem se je odpravil v italijanski Videm na podiplomski študij in nato kot raziskovalec pristal na Kmetijskem inštitutu Slovenije ter pozneje na novogoriški univerzi, kjer je bil tudi predavatelj. Leta 2008 se je razšel z očetom in bratom, torej z vinsko blagovno znamko Sutor, in zasnoval svojo – Burja.

 

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.