Komentar

Kolumna Guillauma Antalicka: Gospa ministrica, kako naprej?

 
Blog Novice
02.09.2019 08:00
avtor

Kolumna Guillauma Antalicka: Gospa ministrica, kako naprej?

Gospa kmetijska ministrica, ob poznavanju vaše naklonjenosti in zanimanja za slovenski vinski sektor bi rad opozoril na nekaj pomembnih vprašanj, ki jih bo po mojem mnenju treba obravnavati v bližnji prihodnosti. Pred kratkim mi je končno uspelo dobiti dostop do nekaterih številk o slovenskem vinskem sektorju, čeprav to ni bila lahka naloga zaradi velike nejasnosti na tem področju.

Na podlagi redkih razpoložljivih uradnih statističnih podatkov in ocen, ki jih je oktobra 2018 slovenskemu parlamentarnemu odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predstavil moj kolega Dušan Brejc (Vinska družba Slovenije), sem izvedel, da približno 30 odstotkov proizvodnje vina v Sloveniji verjetno ni prijavljene in da 60 odstotkov ni nadzorovane! Mislim, da bi bil tu zelo primeren rek: »Ne vemo, kdo in koliko pije in koliko plača.« Te sive cone so razvite in uspešne vinske države uredile že pred desetletji. 

Kaj lahko storimo za izboljšanje razmer? Lahko bi govoril o ključnih ukrepih za učinkovito prestrukturiranje sektorja, oblikovanje nacionalnega vinskega organa in resno ureditev, vendar menim, da je glavna težava še globlja ter leži v izobraževanju in splošni miselnosti. Menim, da ne bomo prišli zelo daleč, dokler se bo v tej državi vinarstvo obravnavalo kot hobi, in ne kot poklicna dejavnost, ki lahko zelo koristi lokalnemu gospodarstvu, zlasti na podeželju, ki ga mlado prebivalstvo vse bolj zapušča. Povsod v uradnih predstavitvenih gradivih lahko vidim, da Slovenija šteje približno 30 tisoč vinarjev, ki obdelujejo za 15.500 hektarjev vinogradov! Kako (ne)resno je to videti?

Vsak, ki ima v tej državi nekaj sto trt, velja za vinarja! No, potem bi morala biti Slovenija ponosna, da šteje skoraj dva milijona »chefov«, ki vsak dan kuhajo doma, a presenetljivo, da cvetoča slovenska kuharska scena tega podatka ne uporablja, da bi pritegnila pozornost sveta.

Kako lahko razložimo, da regija, kot je Alzacija v Franciji, s podobnim številom prebivalstva (1,8 milijona), vendar s »samo« štiri tisoč proizvajalci vina, podobno površino vinogradov (in topografijo) ter pridelavo vina glede na količino in slog (milijon litrov, 90 odstotkov belega vina), ustvari do petkrat večji dohodek na leto s prodajo vina (530 milijonov evrov) kot Slovenija.

Alzacija ima neverjeten terrior, vendar verjamem, da ga ima tudi Slovenija, in mislim, da so glavne razlike posledica političnih odločitev, sprejetih že nekaj generacij nazaj, na podlagi prave vizije, strategije ter predvsem stopnje izobrazbe in razmišljanja.

V Franciji ne morete pridelati in tržiti vina, če nimate določenih diplom, in lahko pozabite na zaposlitev v katerikoli vinski kleti, če nimate vsaj minimalne izobrazbe in izkušenj na tem področju – tudi na lastnem družinskem vinarskem posestvu.

V mnogih državah so študentje, ki se odločijo za študij agronomije, ponosni na svoj poklic, ki je tudi zelo cenjen. Študij kmetijstva je v Sloveniji »rezervno kolo« za mlade študente, ki še nimajo ideje, kaj bi radi počeli v prihodnjem poklicnem življenju ali pa niso sprejeti na druge študijske programe. Ko starši v Sloveniji slišijo svoje otroke, da se bodo vpisali na študij agronomije, je najpogostejši odgovor: »V življenju bi moral početi kaj boljšega, raje izberi inženiring ali medicino.«

In v primeru otrok z vinarskih kmetij, ki se odločijo (ali so prisiljeni) prevzeti družinsko dejavnost, tolikokrat slišimo »ne potrebujem izobraževanja za pridelavo vina, že vse vem«. Zato je povprečna stopnja izobrazbe vinskega sektorja v Sloveniji v primerjavi z vsemi vodilnimi vinskimi državami po svetu zelo nizka.

Toda izobraževanje ni le spoznavanje dejstev, ampak predvsem učenje, kako razmišljati. To je vsekakor bolj dragoceno kot dejstva, ki se jih kar naprej učite iz knjig ali s praktičnim delom. Kot je dejal Albert Einstein: »Vrednost šolanja na fakulteti ni učenje številnih dejstev, ampak treniranje uma za razmišljanje o nečem, o čemer se iz učbenikov ne moremo naučiti.«

Gospa ministrica, po mojem mnenju naše področje v Sloveniji nujno potrebuje načrt izobraževanja ljudi, da bi spremenili svojo miselnost in vizijo o vinogradništvu in enologiji. Pomagal bo dvigniti stopnjo izobrazbe, ki bo pritegnila študente z boljšim izhodiščnim znanjem in ambicijami. V tem kontekstu menim, da bi moralo kmetijsko ministrstvo pokazati pravilno smer z upoštevanjem vinarstva kot pravega poklica, in ne več kot zidanično dejavnost ob koncu tedna.

 

Guillaume Antalick kot mednarodni strokovnjak za enologijo in senzoriko vina poskuša razumeti vpliv naravnih procesov ter tehnologij pridelave grozdja in vina na slog vina. Študiral je na univerzah v Bordeauxu in Orléansu (Francija). Doktoriral je leta 2010 na Inštitutu za znanosti o trti in vinu (ISVV) na Univerzi v Bordeauxu. Po zaključku doktorskega študija je Guillaume nekaj let pridobival izkušnje na Inštitutu za biotehnologijo vina na Univerzi v Stellenboschu (Južna Afrika), zatem pa tudi v Avstraliji. V Sloveniji je od leta 2016, ko se je pridružil ekipi Centra za raziskave vina na Univerzi v Novi Gorici. Obenem je tudi docent na Visoki šoli za vinogradništvo in vinarstvo, kjer študentom redno predaja svoja teoretična kot tudi praktična znanja.  

 

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.