Komentar

Kolumna Matjaža Lemuta: Dobro nam je tako blizu

 
Blog Novice
27.04.2020 08:00
avtor

Kolumna Matjaža Lemuta: Dobro nam je tako blizu

Letos je imelo naše sommeliersko društvo, kjer poučujem enografijo, pravo eksplozijo obiska tečajev prve stopnje. Poučujem že 20 let, zato imam pred seboj sliko razvoja pristopa do vina in vinske kulture tečajnikov. Zanimivo je spremljati, kako se okus tečajnikov vse bolj globalizira, in prav letos – tik pred izbruhom pandemije – je dosegel vrhunec.

Priznam, razočaran sem bil, ko jim je bil pokušani teran z oznako PTP (zakonsko priznana in zaščitena tradicionalna pridelava ter s tem tudi identiteta) izredno všeč, čeprav je bil njegov značaj daleč od značilnosti zaščitene organoleptične identitete. Vino bi dejansko lahko bilo iz kateregakoli predela predvsem novega vinskega sveta. 

Očitno je tudi njih že prevzela, zavzela globalizacija okusa, kjer velja za dobro tisto, kar je bogato in hitro všečno. Pozneje smo poskusili še refošk iz slovenske Istre in briški merlot. Vsa tri vina so bila praktično enaka. Na srečo smo imeli še skrivnega aduta – teran malega kraškega pridelovalca z res pravim tradicionalnim prijemom pridelave.

Pri meni se je pojavilo olajšanje, pri vsaj polovici poslušalcev pa vprašanje, zakaj je tako. Pozneje smo prečesali pravilnik o zaščiti terana PTP in ugotovili, da je značaj zadnjega vina takšen, kot bi ga pravzaprav moral imeti vsak teran z oznako PTP.  

Obdobje, ki ga preživljamo, je predvsem posledica splošne globalizacije, in res je bilo vprašanje časa, kdaj se bo ta obrnila proti nam. Razmišljanja, ki jih poslušamo ob trenutno ustavljenem svetu, nas pomikajo tudi k vnovičnemu vrednotenju tistega, kar nam je najbližje. Bližje nam je tisto, kar je blizu, a marsikdaj je to nevideno in nedoživeto.

Mojo Vipavsko dolino že vsaj 30 let primerjam z dolino Napa v Kaliforniji, enim najbolj priljubljenih predelov v vinskem svetu. Vipavska je samo 45 minut iz Ljubljane, podobno kot Napa iz San Francisca. Kljub vsemu jo le redko kdo pozna in sanja se mu ne, da je dolina geološka sinklinala, nastala z dvigovanjem dna nekdanjega eocenskega Panonskega morja. Nanos na vzhodu, predkraško gričevje na jugu in Trnovska planota na severu so grebeni dvignjenega morskega dna.

Večina si težko predstavlja, da mediteranski zrak ne prihaja iz komaj 20 kilometrov zračne linije oddaljenega Tržaškega zaliva. Kraška planota je previsoka, da bi jo lahko presegel. Kljub vsemu je prava mediteranska dolina. Sredozemski vplivi prihajo iz Furlanskega nižavja, proti kateremu je odprta. 

Stik milega mediteranskega podnebja s predalpsko Trnovsko planoto, verjetno najhladnejšim predelom Slovenije, moji dolini prinaša to, na kar smo vsi Vipavci ponosni. Dolino z ogromno dežja, ogromno sonca in ogromno burje. Večno vznemirjanje narave.

Redkokdo ve, da je lapor – matična osnova vinogradniških tal celega slovenskega Primorja in s tem tudi Vipavske – v bistvu zgornji sloj morskega dna. Pravzaprav peščenjak, ki se hitro raztaplja in preoblikuje v vrhunsko vinogradniško zemljo. Na severnem grebenu Vipavske ga je manj, saj so vrhovi Trnovske planote visoki tudi več kot tisoč metrov, tako da ga je vodna erozija po gubanju kmalu odnesla. Večino vinogradov tako najdemo na južnem in osrednjem gričevju, to so tako imenovani vipavski bregovi.  

Tudi sociološka slika vipavskega vinogradništva je samosvoja. Temelji na majhnem vinogradniku, ki se je kmalu po pomladi narodov leta 1848 osamosvojil od zemljiške gospode, tako cerkvene kot fevdalne. Zaradi svoje majhnosti se je hitro organiziral v zadruge in že od nekdaj spoštoval znanje.

Od tod prva vinogradniška zadruga že leta 1848 v Vipavi, pa Vinoreja, prva slovenska strokovna knjiga, pa prva kmetijska šola na Slapu pri Vipavi. Prav ta slika je povzročila, da so se tu obdržale številne lokalne sorte in venček teh najdemo v zvrsti, ki jo  imenujemo vipavec. Valvazor ga v svojem potopisu celo omenja kot vino, ki moške pripravi na otročje in poveča rodnost v družini.

Predstavil sem le nekaj dejstev, ki naredijo mojo Vipavsko tako zelo samosvojo. Podobno velja za vse slovenske vinorodne dežele, od Goriških brd do Haloz. Bogate so v svojem svojstvu.

Vinarji bomo verjetno skupaj z gostinci med zadnjimi vnovič vključeni v normalen tok življenja. Kljub temu lahko vsaj po eni strani rečemo hvala koronavirusu. Spet nas namreč približuje domačim ljudem. Verjetno bo dostop do naših vinorodnih dežel mogoč prej, preden nam bodo na dosegu druge regije širom po svetu. Izkoristimo to in čez mesec ali dva in obiščimo slovenske vinorodne dežele in njihove vinogradnike.

Naj sklenem z besedami svojega očeta, s sloganom pred 30 leti največje slovenske kleti: »Dobro nam je tako blizu.« Res je tako! Zelo blizu!

 

Matjaž Lemut je avtor in solastnik vin Tilia Estate - Hiša pinotov. Vinarsko in vinogradniško pot je začel s praksami v vipavski zadružni kleti, Švici in Kaliforniji. Je agronom, ki deluje kot enolog. Je tudi svetovalec, ki znanje in izkušnje deli marsikje v Sloveniji in na Hrvaškem. Ukvarja se tudi s predavanji za domačo in tujo strokovno ter laično javnost. Zanimajo ga identiteta in kreiranje vina v odnosu med vinarjem in kupcem ter kontrasti, ki nastajajo v svetovni vinski produkciji.

 

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.