Komentar

Kolumna Dušana Brejca: Restart

 
Blog Novice
04.05.2020 07:00
avtor

Kolumna Dušana Brejca: Restart

Zadnjih 50 let je bilo za vino, vinopivce in vinarje najbolj obetavna polovica stoletja v vsej zgodovini vina. Po navadi bolj oddaljeno vinsko preteklost močno idealiziramo. Ne vem, zakaj to tako radi počnemo, a verjetno si nismo pogledali dejstev. Še vedno živimo v razvajeni sedanjosti, četudi ne vsi.

In na čem temelji moja trditev? Toliko neoporečno korektnega, z velikim deležem kakovostno nadpovprečnega ter vrhunskega in predvsem zdravega vina še ni bilo na trgu! Tudi vinarji pozabljajo, kaj vse so se naučili v tem času in kako zelo je napredovala tehnologija, še posebno higienska raven v malih in velikih kleteh.

In vsi današnji aktivni vinarji, čeprav se nekateri odmikajo od konvencionalne pridelave vin in postajajo nekonvencionalni ali alternativni v kateremkoli pomenu besede, so večino najpomembnejših znanj pridobili prav v času največjega napredka v panogi. Od visoke obrti v sedemdesetih letih smo v osemdesetih prešli k znanosti, da bi se v devetdesetih skoraj že približali umetnosti.

O estetiki vina so se pisale knjige, dobili smo novinarje, pisce, ki so lahko živeli samo od vinopisja, vinski tečaji so se namnožili, kakovost pa je postala tako samoumevna, da smo raje govorili o pomembnosti sloga, izpostavljajoč postmoderne paradigme, kot je ena zadnjih – manj je več!

Ničkolikokrat smo slišali, da so vinarji umetniki, torej avtorji svojih vin, da imajo vsak svojo filozofijo, kar navaja k sklepanju, da smo z vinom prišli do vrha. Demokratizacija vina, kot so povečano dostopnost vina poimenovali Angleži, je dejanska, kot je globalizacija, ki ponudi veliko izbiro in solidno kakovost, a hkrati uniformira senzorični profil vin, kar sta dobra in slaba plat do zdaj neustavljivega procesa, ki ga najeda le zdajšnja pandemija.

Medtem ko je bilo pred tremi desetletji na podlagi organoleptičnih značilnosti še mogoče določiti izvor vin, se je zdaj verjetneje zadovoljiti z interpretacijo domnevnega porekla, kar se ne zdi več tako suvereno. To pomeni, da so se tako kakovostne kot slogovne razlike med vini butičnih in velikih vinarjev zmanjšale. Zato so spet na vrsti najbolj znani in medijsko izpostavljeni vinarji, da s svojim neutrudnim delom prinesejo novo vrednost, ki bo ekstrakcija vseh dejavnikov rastišča, terroirja, nepremagljivega »sense of place«, kot radi rečejo v novem svetu.

Takšne fragmentacije vinogradniških in posledično vinarskih usmeritev se dogajajo pri nas in povsod po svetu, zato se bomo kmalu srečali z novo senzorično vrednostjo vin, še posebej zato, ker v igro vstopajo mladi prevzemniki. Tovrstna prizadevanja imajo močan individualen naboj, ki pogosto ne gre skupaj s pravili zaščite porekla, kot so se oblikovala v preteklosti.

Če bo takšen »terroirizem« privedel do na novo oblikovane vinske aristokracije, bodo tudi elite spet prišle na svoj račun. Tisti z daljšo kilometrino pa utegnejo ugotoviti, da se ob razdiranju starih mitov in stereotipov, hote ali nehote, in hkrati, ustvarjajo že novi.

Naj ne bo preveč drzna trditev, da sta trta in vino civilizirala človeka, in ne nasprotno. Slovenskih 15 tisoč hektarjev vinogradov večinoma sodi med tistih 200 tisoč evropskih (od 3,5 milijona hektarjev vseh), ki uspevajo na rastiščih z omejenimi dejavniki pridelave, na terasah, na zelo revnih tleh, na strminah, ki so neprimerne za druge kmetijske kulture. Takšne lege smo zato pri nas opisali kot »absolutne«, drugje pa kot »herojske«. A morajo dati takšna vina, ki bodo kar sama prepričevala zahtevne kupce.

Ob tej hudi uri in če želimo trajnostno obdržati prelepe vinogradniške vedute, je možno dati en sam nasvet: ko smo kupili flaško slovenskega vina, ki ima na etiketi registrsko številko odločbe, kar pomeni, da je bilo vino preverjeno na eni izmed petih pooblaščenih organizacij, smo izkazali, da nam ni vseeno. Za dokaz, da nam je mar, pa bo treba iti še po drugo.

 

Dušan Brejc je univ. dipl. ing. kmetijstva z vinarsko diplomo biotehniške fakultete v Ljubljani. Deset let je kot enolog delal v Slovenijavinu d.d., nato deset let v mednarodni prodaji in marketingu vina, žganih in brezalkoholnih pijač. Leta 1986 je dobil državno štipendijo francoske vlade za podiplomsko specializacijo iz enologije na fakulteti v Dijonu, s praksami na inštitutih INRA/ITV. Leta 1997 je opravil mednarodno marketinško specializacijo na Japonskem. V 2003. letu je postal direktor Poslovne skupnosti, danes Vinske družbe Slovenije d.o.o., ki povezuje najpomembnejše vinske kleti. Kot član in predsednik komisij sodeluje na domačih in tujih vinskih ocenjevanjih, tudi kot OIV delegat. Italijanska zveza Città del Vino mu je podelila naziv Ambasciatore Emerito. Je prejemnik uglednega priznanja CMB Benchmark's Taster (2018). Član Konventa Sv. Urbana v Ljubljani.

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.