Tu nekje, tu malo dlje … kadarka je v kadru!

Vračamo se v začetek 19. stoletja, ki so ga nekateri ljudje doživeli in slišano prenesli »nekim svojim«, ti »neki svoji« pa spet naprej svojim in tako smo prišli do današnjih dni.

Danes poslušamo zgodbo, kako so davnega leta 1800 in še kakšnega zraven goloroki Srbi na brežinah Skadrskega jezera z vinom ustavili žejne osvajalce iz turške dežele.

Medtem ko je Turke »utrudilo« rujno vino iz Skadrskega jezera, so branitelji – poleg tega, da so z gostoljubnostjo ubranili svoj teritorij – trto, ki je dajala to čislano vino, odnesli s seboj na sever. Če vprašate mene, se je omenjena trta imenovala skadarka, toda na tej dolgi poti proti severu se je črka S izgubila in ostala je kadarka. Svoj mir so trsi kadarke našli na peščenih tleh bačkih vinogradov okrog Palićkega jezera nedaleč od Subotice … Srbija.

Ko se je kadarka udomačila na omenjenih peščenih tleh, je nemudoma postala vodilno vino avstro-ogrske monarhije. V tem obdobju so nastale zimzelene skladbe znamenitega Franza Liszta, ki je navdih našel prav v kadarki. S padcem monarhije je padla tudi kadarka.

Čas je bežal in kadarka bi padla v pozabo, če se v tej zgodbi ne bi pojavil stric Ignacije Tonković, ki nikoli ni maral povprečja. Živel je za izzive, ki jih je uresničeval skozi svojo nadarjenost in jasnovidnost. Človek z zavidljivimi vodilnimi funkcijami v času aktivne kariere se je v pokoju želel preizkusiti še kot vinogradnik in vinar.  

Ko je kadarko predstavil stroki, je sprožil negodovanje, in prav to mu je dalo zalet, da je začel oživljati nekaj posebnega, nekaj drugačnega. Zahvaljujoč njemu in njegovi družini je kadarka leta 2006 tudi oživela.

Kadarka je občutljiva sorta, ki jo vse moti, začenši s tlemi, ki morajo biti posebna, do vremenskih razmer, ki morajo do podrobnosti ugoditi kapricam razvajene sorte. Za povrh pa je sorta občutljiva tudi za razne vinogradniške bolezni. Stric Ignacije – na žalost ga ni več med nami – ne bi bil tako velik človek, če ne bi zagotovil ustrezne zamenjave v svoji hčerki Gordani in zetu Miroslavu, ki sta kadarko dvigovala s še večjo strastjo in bačkim »inatom«.   

Zaradi zahtevnosti sorte domače znanje ni zadostovalo. Na srečo so se v pravem trenutku pojavili enologi vinske kleti Rioja, ki so v kadarki prepoznali podobnost s tempranillom in ponudili svojo pomoč. Sodelovanje traja še danes.

Danes se kadarka s svojima etiketama Fantazija in Rapsodija šopiri na policah muzeja vina v Bordeauxu. Strogi vinski sodnik Decanter se je prav tako že sprehodil po dvorišču vinske kleti Tonković. S tem se je redka, a karakterna kadarka postavila ob bok največjim rdečim vinom …  

Naj omenim še eno zanimivost: med pogovori z domačini sem kar nekajkrat slišal, da omenjajo »grand cru«, kar mi je bilo malce smešno, ker vem, da je v Vojvodini lubenica najvišji vrh. Toda vojvodinski grand cru je skrit pod zemljo. Peščena tla so prepustna, toda na določenih mestih, na žepih, kakor jim rečejo domačini, se zbira voda in namaka korenine ob dolgotrajnih sušah. To je ta grand cru položaj!

Kadarka je živela, živi in bo živela … nam pa na zdravje!