Samo Kupljen: Prleki znamo premalo tržiti, kar imamo

 
Članek Intervju
26.07.2017 08:00
avtor

Samo Kupljen: Prleki znamo premalo tržiti, kar imamo

Dobri dve leti sta minili, odkar je Samo Kupljen prevzel družinsko vinsko klet v Jeruzalemsko-Ormoških goricah. Odtlej bedi nad 18 hektarji lastnih vinogradov, zraven pa vodi še eno največjih trgovskih verig pri nas - Bauhaus. Kako mu to uspeva?
Samo Kupljen: Prleki znamo premalo tržiti, kar imamo
Foto: Jure Makovec

"Veste, ista znamka je kot Adrijina letala …" poreče v pozdrav prleški vinar Samo Kupljen, sicer šef Bauhausa v Sloveniji in zadolžen za ostale države bivše Jugoslavije ter Bolgarijo, ko prihrumi na štirikolesniku bombardier na parkirišče pred gostišče Taverna v Jeruzalemsko-Ormoških goricah. "Vi, ki ste iz Primorske – da, poguglal sem vas –, slišim, da ne marate prav dosti štajerskih vin, da ste bolj pristaš briških?" nas hudomušno pobara takoj zatem. V podobni maniri mu vrnemo, da tudi Primorci čedalje bolj uživamo v štajerskih kislinah, ki prav lepo "očistijo" usta ob mastni hrani. In res – tako kot briška vina so tudi štajerska danes čisto nekaj drugega kot pred leti. Tako zaradi čedalje bolj skrbnih vinarjev, ne nazadnje pa veliko naredijo tudi podnebne spremembe. "Veste, vsi vedo, da se podnebne spremembe dogajajo, razen Donalda Trumpa! Mi tu v goricah imamo zadnjih sedem let praktično briške kisline."

Kupljen je v Slovenijo prišel po tem, ko je precejšen del življenja preživel v Nemčiji, pred 19 leti. Na Svetinjah ga je obdržala ljubezen, zdaj žena Lidija Kupljen, prva marketingarka in prodajalka njegove vinske hiše. In seveda tudi ljubezen do vinarstva.

Na Svetinje, na svoje prleške konce, na gorice oziroma Jeruzalem je Kupljen zelo ponosen. Takoj postreže z legendo o tem, kako je Jeruzalem dobil ime: "Ko so se križarji vračali z obrambe Jeruzalema, tistega primarnega na Bližnjem vzhodu, so prišli sem in se ustalili. V znamenje hvaležnosti, da so sploh preživeli, so na vseh gričih postavili cerkve ali pa so griče poimenovali po svetnikih."

Kot pravi poslovnež seveda ne ostane samo pri romantiki, temveč poudari, da bi bilo – marketinško gledano – bajno, če ne bi bilo "tistega" kratkega obdobja v zgodovini in bi lahko obdržali imena, ki so jih imele vasi pred 60 leti. "Zdaj imamo Pavlovce, Mihalovce. Včasih je bil hribček sv. Pavel, sv. Mihael. Če prebereš na francoski etiketi St. Michel namesto Mihalovci, zveni drugače, kajne? Šele ko Angležem prevedemo Svetinje v All Saints, razumejo, za kaj gre. Potem pa vprašajo, kje so ostali svetniki. In mi jim razlagamo. Danes ne tržiš več sorte, ampak zgodbo," se zaveda Kupljen.

Vaš oče Jože Kupljen je imel do svoje smrti pred dobrima dvema letoma vajeti družinskega vinarstva popolnoma v svojih rokah. Ste bili po očetovi smrti v dilemi prevzeti ali ne prevzeti – glede na službo, ki jo še vedno opravljate? Biti hkrati še direktor Bauhausa verjetno ni mačji kašelj.

Razlika med dedovati nepremičnino in vinograde je velika. Pri nepremičnini pogledaš, v kakšnem stanju je, in se odločiš, ali jo boš prodal, morda še prej prenovil, ali dal v najem. Skratka, lahko počakaš. Trta pa zahteva vsakodnevno nego. Ko je oče umrl konec aprila, se je v vinogradih delalo na polno, tako da sploh ni bilo dileme. Nisem mogel reči, Milan (vodja v Kupljenovih vinogradih, op. a.), zdaj bova pa tri mesece razmišljala.

Kako vam znese oboje, vinarstvo in Bauhaus? Očitno vam.

To me vsi sprašujejo. Kot prvo, moram priznati, da so pri tej zgodbi največji "luzerji" moji otroci. Oni imajo mojega časa bistveno manj, kot so ga imeli pred tem. Drugi luzer sem sam, ker se ukvarjam samo še z obema službama. Ne gledam televizije, ne hodim v kino, ne družim se več, s športom se ukvarjam le še individualno. Zasebni užitek se je zreduciral na nič. Hkrati pa bolj intenzivno delam. Je pa tudi res, da me oboje zelo veseli, še posebej, ko vidim rezultate mojega truda. 

Hvala bogu, da niste v nobenem nadzornem svetu.

(smeh) Že ko sem se v Bauhausu zaposlil leta 2001, smo v pogodbo zapisali, da sta obe strani seznanjeni s tem, da je gospod Kupljen lastnik vinarstva in se s tem tudi ukvarja. Tudi moj šef me je, ko je oče umrl, vprašal, kako bo zdaj to šlo naprej. Pokazal sem mu čisto vse pogodbe o vseh zaposlenih, ki jih imam. Pokazal sem mu organizacijo. Tudi bilanco od žene, ker gre ves marketing in prodaja prek nje … Ko je videl, kako je naše družinsko podjetje organizirano, je dojel, da vse skupaj pije vodo. Prej pa se je tudi njemu zdelo nemogoče.

Kaj se je spremenilo, odkar ste prevzeli klet?

Zelo sem izostril kakovostno piramido. Včasih morda ni bilo čisto jasno, kaj je vstopna linija in kaj nadaljevalna. Če povem konkretno: oče je iz 68 tisoč trsov pridelal 80 tisoč litrov vina, sam pa pridelam bistveno manj od 68 tisoč litrov. Že to je pomembna sprememba. Pri novih nasadih, teh je 12.000 trsov, sem izbral posebne klone, samo francoske sem sadil. Čez tri, štiri leta se bo to spoznalo. V pridelavi moje premium linije Stars of Stiria je v uporabi samo še novi francoski hrast.  

Kako je sploh prišlo do zvezdnih imen?

Ko smo Slovenci vstopali v EU, smo vse podpisali, samo da smo vstopili. Pred tem pa so Avstrijci vse proizvode, ki jih lahko pridelaš iz grozdja, zaščitili. Skratka, očeta je zelo motilo, da ne sme več uporabljati imena Stiria – Štajerska. Potem pa je slišal po radiu, da je Elton John kupil zvezdo, v bistvu je kupil pravico do poimenovanja zvezde. Tako je storil tudi moj oče. Katerim vinom pa dodati zvezdniško ime? Samo najboljšim. To so white star (chardonnay, sivi pinot, renski rizling), red star (merlot, modri pinot), sirius (chardonnay), aldebaran (renski rizling), bellatrix (oranžni šipon), loona (sauvignon), passion (modri pinot), jeseni pa pride še skywalker – rdeča zvrst na osnovi merlota.

Skywalker? Star Wars, Vojna zvezd?

Glejte, vsi smo krvavi pod kožo in vsi imamo svoje heroje iz mladosti. Eni imajo Bijelo dugme, drugi Loleka in Boleka, sam pa sem tista generacija, ki je zrasla ob Luku Skywalkerju.

Decembra pride nova, deveta epizoda.

Tako je. Videli me boste z najstniki na premieri ob polnoči v Koloseju.

Vina iz linije Stars of Stiria imajo črno etiketo, preostala belo.

Bela etiketa je vino, ki je načeloma zorjeno le v inoksu. Poudarek je na sortnosti, medtem so pri črni etiketi načeloma v uporabi novi mali sodovi iz francoskega lesa, vina pa so pridelana s podaljšano maceracijo, s katero izgubiš malo sortnosti, pridobiš pa mineralnost in strukturo. Grozdje za belo etiketo trgam od deset dni do dva tedna prej kot za črno etiketo. Razlika je tudi v tem, da je pri beli etiketi na trti deset grozdov, pri črni pa do sedem. Bela etiketa pride na trg takoj naslednje leto, črna etiketa pa potrebuje nekoliko dlje. Dve ali tri leta. Moj oče tega ni tako strogo ločeval.

Prej ste omenili, da sadite tudi rdeče sorte. Modri pinot že, toda nekateri so skeptični do merlota, da ne govorimo o cabernetu …

Prej smo govorili o kislinah … Mi imamo zdaj kisline, ki so jih imela Brda pred sedmimi leti. Zadnjič sem gledal knjigo trgatev in opazil, da se je trgatev v 20 letih premaknila za cel mesec. In kaj je najhujše? Tega še ni konec, še prej bomo trgali. Caberneta pa res ne bomo sadili.

Kdaj pa trgate? Vaša vina so polna, a nimajo težav s previsoko vsebnostjo alkohola.

To pa zato, ker naši trgači oziroma trgačice izločajo, jasno, gnile, a tudi botritične jagode in rozine. Če ocenijo, da je na grozdu manj kot 50 odstotkov jagod, ga zavržejo. To ima dva minusa: prvič, ker so punce, sicer upokojenke, plačane na uro, je to bistveno dražje, drugič pa imamo količinsko precej manj. Približno 20 do 25 odstotkov. A ta način ima tudi pomemben plus: ko izločimo rozinaste in botritične jagode, mi alkohol ne prebija več. Med 13 in 14 odstotkov pridemo po alkoholu. Če ne bi izločal, bi šlo čez 15. Trgamo pa zadnji v regiji za suha vina, konec oktobra. Lani smo 19. oktobra trgali renski rizling, merlot pa še teden dni pozneje.

Danes obdelujete 18 hektarjev vinogradov. Se nameravate še širiti?

Zemljo smo dokupovali postopoma, toda na današnjo velikost smo skorajda prišli že leta 1992. In veliko dlje od tega ne bomo šli. A raje kot o hektarjih govorim o trsih. Teh imam zasajenih več, kot jih je imel moj oče. Dvignil sem delež chardonnaya in modrega pinota, tako da sta zdaj – količinsko gledano – prav ti dve sorti glavni, poleg renskega rizlinga, seveda.

Kaj pa penine?

(Samo Kupljen vstane od mize in reče, naj malo počakamo. Vrne se s steklenico letniškega šampanjca Pol Roger, brut.)

Strela mi je udarila v zidanico, kjer so zorele penine. Štiri tisoč kosov, letnik 2012. Šele čez dva tedna smo šli pogledat, kaj se je zgodilo. Ustavila se je klima in zaradi vročine so skoraj vse steklenice eksplodirale. Ekonomsko bajna škoda. Zato nimam penine in sem moral po nekaj ekvivalentnega. (smeh) Peneča se vina, tudi slovenska, postajajo zelo priljubljena, ker imajo nizko vsebnost alkohola.

Na Štajerskem vinarji še vedno pridelujejo v glavnem lahkotnejša bela vina. Zelo malo je zrelejših vin iz tako imenovanega razreda premium, ki so konec koncev kazalnik, koliko posamezna regija velja. Vi ste eden redkih, ki se ne drži tega "pravila".

Pred časom me je na Salonu sauvignon vinar iz naše regije, znan in uspešnejši od mene, vprašal, zakaj se ne držim stila regije. Predstavil sem mu moj sauvignon, zorjen devet mesecev v bariku. Svoje sem si mislil in ga vprašal, ali je ta naša regija frdamana, da prideluje samo mlado sveže vino. Mi imamo ravno tako 40 let stare trse, smo na nadmorski višini 350 metrov, imamo hladne noči, vlago skozi vse leto, to je bajen potencial grozdja, da bi ostal na svežem. Morali bi reči bogu hvala. A Prleki smo premalo samozavestni in preveč skromni, premalo ambiciozni. Premalo znamo tržiti, kar imamo. Razred premium manjka celi Štajerski, se strinjam. Gledam Marjana Simčiča, ki ga zelo cenim. On reklamira samo linijo Opoka, bele etikete in selekcije skorajda ne omenja več. Enako Aleš (Movia). Ti naši vinarji pravijo, da čakajo, da nekdo naredi res super vino in zabije cenovni klin nekje pri vrhu. Eden pač mora zabiti klin z novo ceno. Potem bomo lahko vsi vlekli gor. Takemu bomo spomenik postavili in še vsak dan eno svečko v cerkvi zanj prižgali. Tak je Aleš Kristančič v Goriških brdih. Kaj vse je on naredil za celo regijo in za Slovenijo. Vsi se tega ne zavedajo, a bi mu morali biti hvaležni prav vsi. Marjan Simčič mu sledi na tej poti. A če ne bi bilo Aleša, ne bi bilo Marjana, Aleksa in drugih. Kakovost pri tem seveda sploh ni vprašljiva in je predpogoj. A nekdo si mora upati postaviti to kvaliteto in ceno tudi pri nas na Štajerskem.  

 

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
VINO
Portret
Vanja Alič Portret Vinar tedna: Klemen Mlečnik

Na ekološki kmetiji v Bukovici po Vertovčevem izročilu ustvarjata oče in sin, Valter in Klemen Mlečnik. Ja, Vertovec je priporočal od...

VINO
Reportaža
Redakcija O vinu Reportaža 5. gourmet večer v Bernardinu: o zeljènu, klobukih fedora in erotičnem naboju tete Jebačinove

Na petem gourmet večeru, ki smo ga v sodelovanju s Hoteli Bernardin pripravili v restavraciji Pečina, smo poleg vrhunskih jedi chefa...

VINO
Novice
Vanja Alič Novice Ferdinand in Marjan Simčič na gala »Parkerjevem« festivalu v Švici

V züriškem hotelu Dolder je potekal tretji festival Matter of Taste, na katerega so bili povabljeni le vinarji, ki so za svoja vina v...

VINO
Novice
Redakcija O vinu Novice Slovenijo bodo preplavili "veliki umi" kulinarike, umetnosti in medijskega sveta

V Sloveniji bo med 16. in 19. marcem na European Food Summitu potekal izjemen program z navdihujočimi kulinaričnimi zgodbami.

VINO
Novice
VINO
Novice
Redakcija O vinu Novice 21. poklon istrski kraljici malvaziji

Na 21. festivalu malvazije v Portorožu bomo pri spletnem mestu O vinu.si pripravili razpravo z degustacijo z naslovom Kakšno malvazijo...