Od zemlje do vina: Rez vinske trte odločilno vpliva na kakovost grozdja in vina

 
Članek Tema
31.01.2018 11:36
avtor

Od zemlje do vina: Rez vinske trte odločilno vpliva na kakovost grozdja in vina

Ščurkovi iz Plešivega pri Medani napolnijo na leto okrog sto tisoč steklenic vina. Kako pa Stojan Ščurek razporedi sto tisoč buteljk med pet sinov? »Ni lahko, to je res. Vsi imajo iste pravice, ampak imajo tudi vsak svoje dolžnosti.«
Od zemlje do vina: Rez vinske trte odločilno vpliva na kakovost grozdja in vina
Alfa in omega Ščurkov - Stojan
Foto: Jure Makovec

»Zimska opravila so v polnem teku. Trte smo že obrezali, zdaj jih je treba še povezati, pa kolce zamenjati, če so dotrajani. In skopati kakšno luknjo, kjer je trto prizadela eska oziroma kap,« je smeje se razložil Uroš Ščurek, eden od petih sinov Stojana Ščurka, ki smo ga srečali v največjem strnjenem vinogradu v Plešivem v Goriških brdih, imenovanem Grotišče. Na terasah je zasajena rebula, čisto na vrhu griča pa pikolit. A o tem pozneje. 

Rez vinske trte je temeljno vinogradnikovo opravilo, ki na začetku vinskega letnika odloča o tem, kakšni bosta rodnost in obremenitev trte, to pa bistveno vpliva na kakovost grozdja in vina, ki ga želi vinar pridelati.

»Mi začnemo obrezovati že novembra, ker imamo velike površine, in če želimo končati, dokler trta miruje, torej do napenjanja brstov, se moramo kar podvizati. Zdaj, ko so bolj mile zime, začne namreč vse hitro poganjati. Delamo z ekipo petih, šestih ljudi, kar pomeni dva meseca vsak dan v vinogradu. Če je vreme ugodno, po navadi končamo do novega leta,« je pojasnil Uroš, ki je z bratom Matjažem glavni v vinogradih.  

Po besedah mlajšega Ščurka je obrezovanje strokovno eno najzahtevnejših opravil, saj bo na preobremenjeni trti grozdje slabo dozorelo, na premalo obremenjeni pa se bo vzpostavila močna rast, ki bo zavrla razvoj in dozorevanje grozdja.

Baterijske škarje so odpravile žulje

Kot pravi, je pravilna rez pomembna tudi zato, da bo imela trta dobre osvetlitvene razmere in bo enakomerno dobivala hranilne snovi. S tem pridobi na odpornosti in stabilni rasti, podaljša pa se ji tudi življenjska doba. Pravzaprav z dobro rezjo dosežemo pravilno razmerje med količino, kakovostjo in gospodarnostjo pridelka.

»Z obrezovanjem ohranjamo tudi vzgojno obliko, pri nas je to modificiran enojni guyot. Na to, kako bomo rezali, pa vpliva veliko dejavnikov: klima, vreme, sorta, lega, podlaga, starost trt … Sploh pri mladih trtah je pomembno, da so čim manj obremenjene. Pol kilograma je dovolj. Sicer pa mi režemo na en šparon na terasah, na dva pa v ravnini. In pomembno je, da se šparon čim manj upogiba. Način rezi je tako imenovani kapučino.«

Imajo po dveh mesecih vnetega rezanja kaj žuljave roke? »Niti ne, saj uporabljamo baterijske škarje. To pomeni, da pritisneš gumb in škarje naredijo rez, s tem pa ne utrujaš zapestja. Kmetijstvo se je spremenilo, vsi stroji in orodja so narejeni tako, da človek pri delu čim manj trpi in da ima še kaj od življenja. Danes tudi po 12 urah, preživetih na traktorju, še vedno lahko greš ven s prijatelji. Ni več tako, da samo obležiš na kavču. In prav je tako, saj si je po napornem delu treba vzeti čas za razvedrilo,« je ugodnosti, ki jih današnjim kmetom prinaša sodobna tehnologija, opisal sogovornik. 

Kaj pa obnova kolov, ki se je bo lotil prav v teh dneh? »Če so betonski, kot tile v vinogradu, zdržijo kakih 40 let, če se ravno ne zaletiš vanj s traktorjem. In plastični tudi. Če pa so leseni, jih je treba kar pogosto menjati. Pri betonskih je tudi lažje napeljevati žice, saj sam določiš, kako boš napeljal šparone. To je pomembno za kasneje, za zelena dela, za redčenje, zračenje,« je odvrnil Uroš Ščurek in nas napotil do kmetije.

Ščurki so prišli iz Poljske

Prvi Ščurek se je na kmetijo priženil okrog leta 1800, kar je razvidno iz cerkvenih dokumentov, pove alfa in omega kmetije, uradno sicer že dve leti upokojenec Stojan Ščurek. A najsi zveni priimek še tako slovensko, so Stojanovi predhodniki po vsej verjetnosti prišli iz Poljske. »Malo nas je v Sloveniji. Ena družina je še v Ljubljani, ena pa v Celju, kolikor vem. In vsi izhajamo iz istih korenin. Med obema vojnama so se izselili iz Brd oziroma takrat iz Italije. Na Poljskem pa je veliko Ščurkov. Pred leti je bil tudi župan Varšave s tem priimkom,« uvodoma malce rodoslovnih raziskav obelodani Ščurek.

Nekdaj je bila to seveda mešana kmetija, kot vse v Brdih, a vino je bilo vedno glavna panoga v hiši. »Moj nono je med obema vojnama že sedel v gostilni na mestu, kjer so sedeli lastniki. Če si imel za prodajo en štartin, to je bilo 700 litrov, si že lahko sedel za tem omizjem, kjer se je pogovarjalo o poslu. Večina kmetov je imela namreč vino le za domačo uporabo. On pa ga je že prodajal tudi v Trst. Obstajajo dokumenti,« pove vinar iz Plešivega. 

Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja se Ščurkovi niso priključili zadrugi, kot večina vinogradnikov v Brdih. A to so si lahko privoščili, ker so imeli kar nekaj vinogradov na italijanski strani, tako da so za mejo prodali grozdje. Na jugoslovanski strani Brd pa so iz grozdja sami pridelali vino in ga tudi prodajali kot »rinfuzo«, torej odprto vino.

»Že tako smo bili črne ovce, ker smo prišli v zadrugo kot zadnji, potem pa so nas po dobrem desetletju, leta 1986, vrgli iz nje. Zakaj? Ker si moral vse grozdje oddati v zadrugo, sam pa sem bil pogumen in sem prijavil nekaj vina. Takrat smo imeli že osem hektarjev vinogradov, saj smo na italijanski strani metali ven breskve in zasajali trte,« razloži Ščurek.

Etiketo so dali na trg leta 1989

Leta 1986 so že napolnili prve steklenice, a z etiketo in vsem, kar sodi zraven blagovne znamke, so šli na trg leta 1989. Takrat je namreč druščina šestih vinarjev, zbrana v društvu Brajda (od tod tudi ime najbolj znane Ščurkove zvrsti stara brajda), kupila polnilno linijo.

O tem, kako je ekipa, sestavljena iz fantov iz Medane in okoliških vasi (Movia, Marjan Simčič, Dolfo, Dušan Kristančič …), preporodila in zavzela vinsko Slovenijo, je bilo prelitega že veliko črnila. A tudi jugoslovanski trg je bil dobro podmazan. Žal je prišla vmes vojna. »Prvi tuji trg je bila Hrvaška, glavni je bil Split. Spomnim se, ko je padel prvi strel na železnici pri Kninu. To je bilo leta 1990 poleti. Prišli smo do Karlobaga in nismo mogli naprej. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Do Masleniškega mosta, torej 60 kilometrov, smo vozili 12 ur! Na poti ni bilo ne vode ne kruha, nič. Vsi turisti so zbežali. Hoteli smo proti Kninu, ker smo mislili, da bo manj gneče, a so nas ustavili. Prazen je bil tudi Split, kot mesto duhov. Na vrhuncu sezone. Čez dva meseca smo se vrnili v Split po vino, skoraj vse smo vzeli nazaj. Pred tem dogodkom pa smo vozili skoraj vsak mesec vino dol,« se spominja naš sogovornik.  

A to se je obrestovalo. Ščurek si je namreč ustvaril ime v vsej nekdanji Jugoslaviji. »Tudi ko je divjala vojna, smo z Zagrebom dobro delali, vse dokler se niso začele razprtije okrog Piranskega zaliva.«

»Ščureka« v Bosni pozna vsak ljubitelj vina

Bosna, in ne ZDA ali Kitajska, kot radi poudari marsikateri vinar, pa pomeni največji izvozni trg za Ščurkova vina. V Bosni »Ščureka« pozna vsak, ki rad pije vino. Kako to? »Prvič sem bil v Sarajevu že leta 1996, takoj po vojni. Bil sem prvi, bilo je veliko promocije, a pristne vezi, ki jih ustvarjaš, so najpomembnejše. Delali smo na tem trgu in to se pozna. In če imaš še dobro vino, ni težav. Seveda moraš imeti občutek za trg in primerno vino. Niso vsa vina za vsak trg. Bosanci šele zdaj spoznavajo zrelejša in macerirana vina. Doslej pa so iskali svežino. Torej smo morali dokazati, zakaj je naša 'svežina' boljša od preostalih. In smo,« se smeji Ščurku, ki priznava, da je vmes tudi nekaj jugonostalgije.

Na bosanski trg torej Ščurek izvozi deset odstotkov svojega vina, kar ni malo. »In trenutno je tudi zelo stabilen trg,« poudari. Kam gre pa preostalih 30 odstotkov izvoza? Za Bosno je najpomembnejša Kitajska. Izvažajo še na Japonsko, Hrvaško, v Srbijo, ZDA, Italijo, Avstrijo, Belgijo, Nemčijo …  »Raste pa nam tudi prodaja doma. Pozna se, da je Slovenija prišla iz krize. Zato niti ne spodbujamo tujih trgov, jih pa ohranjamo. Če nimaš količin, namreč nima smisla.«

Kako pa razporedi sto tisoč buteljk, kolikor jih Ščurkovi pridelajo na leto, med pet sinov? »Ni lahko, to je res,« se zamisli. »Vsi imajo iste pravice, ampak imajo tudi vsak svoje dolžnosti. Tomaž je v kleti. Uroš in Matjaž sta vinogradnika, torej sta v brajdi. Primož je v skladišču in pripravlja degustacije. Najmlajši Nejc pa je trenutno še deklica za vse, a on je predviden za prodajo, ker je ekonomist. Seveda se posamezna dela tudi prekrivajo, zato mora vsak poznati vsa poglavja - od osnove trte do prodaje vina. Sam pa moram tudi še naprej delati, če želim preživeti s svojo kmečko penzijo,« se zasmeji.

Na sejmih ga imajo kot maskoto

Kdo ima torej zadnjo besedo pri vinu v kleti? »Tomaž. Njegova je zadnja, četudi nima prav,« izstreli Ščurek, čeprav mu povsem ne verjamemo. »Seveda vina okušam in dam pripombe, ampak ne težim. Ga pa učim, da je treba dati vino pokusiti tudi drugim. Najslabše je, da si preveč zaverovan vase. Če boš samo sam pil svoje vino, se ga navadiš in misliš, da je najboljše na svetu,« pove izkušeni vinarski maček, ki je še vedno aktiven tudi na terenu.

»No, saj grem vsake toliko tudi na sejme in festivale, a tam me imajo bolj kot ne za maskoto. Ne delam, samo sprehajam se gor in dol. Res pa je, da me potem vidiš na Facebooku, zato se zdi, kot da sem povsod zraven. A sinovi morajo spoznavati teren.«

Edini suhi pikolit v Sloveniji

Ščurek je znan tudi po obsežnem vinskem asortimanu, čeravno naj bi bil trend zmanjševanje etiket. »Tudi mi smo imeli v načrtu zmanjšati število etiket, a trg nas sili, da vse obdržimo. Zato imamo v sveži liniji vse žive sorte, tako rekoč vse, kar raste v Brdih,« razjasni.

V višji liniji, kjer so vina, ki zorijo v lesu, sta najbolj znani zvrsti – brajda bela in brajda rdeča. V beli brajdi so zbrane avtohtone oziroma lokalne sorte: največ je rebule in pikolita, manjši delež pa imajo še glera, pika, tokaj in malvazija. Tržarke po novem ni več zraven. Ščurek pravi, da pikolit (20 odstotkov) doda zvrsti specifiko oziroma fineso.

Pikolit pa verjetno edini v Sloveniji pridela kot suho vino. »Ne polnimo ga vsako leto, ker zelo različno rodi in je zelo zahtevna sorta. Lani ga ni bilo skoraj nič, medtem ko je bil letnik 2016 za pikolit ekstremno dober. Še nikoli ga ni bilo toliko. Vse je odvisno od pomladi, ko cveti in se mora oploditi.«

Od kod pa toliko pikolita? Ga je zasajal namenoma? »Imam ga zasajenega na celem hektarju. Hotel sem delati sladko vino. Potem sem videl, da se to ne prodaja. In zdaj kot verjetno edini polnim suhi pikolit. Zori pa v akacijevih sodih, ti mu še posebej prijajo,« odvrne.  

Poleg obeh brajd ima še kar nekaj zvrsti. Dugo in kontra sta beli zvrsti s podaljšano maceracijo. Dugo je zvrst chardonnayja, belega pinota in rebule. Najprej zori v 500-litrskih sodih, potem se pretoči v velike 2500-litrske sode. Skupaj vino zori najmanj tri leta v lesu.

»Kontra pa je vino, pridelano brez žvepla. Maceracija je še malo daljša kot pri zvrsti dugo, a vino je bolj sveže, ker zori v 300-litrskih sodih samo eno leto. Dlje brez žvepla ne bi zdržalo. A v steklenici ni težav. Ravno smo pred dnevi odprli letnik 2005, torej prvi letnik, ki smo ga napolnili. Vino je bilo fantastično. Ščitijo ga tanini,« pove Ščurek.

V zreli liniji pridela še odličen modri pinot in najdražje vino – rdečo zvrst up, v kateri je 86 odstotkov merlota, preostanek pa je cabernet sauvignon. A tako kot drugi tudi Ščurek in družina niso imuni za mehurčke. Brut zero se imenuje penina, ki torej nima dodanega ekspedicijskega likerja in je pridelana po klasični metodi. »Tri leta je na kvasovkah. In potem gre hitro, kar sami jo spijemo,« se zareži vinar, ki nikamor ne sme brez zaščitnega znaka – fluorescentnih sončnih očal.

Prihodnjič: Nakup sodov – razložili bomo, kakšni sodi so primerni za posamezen stil vina, na koliko časa jih je treba menjati in še marsikaj zanimivega.

Če vas zanimajo zgodbe vinarjev, se naročite na tedensko pismo urednika

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
VINO
Tema
Vanja Alič Tema Od zemlje do vina: Aleš Kristančič vina ne prodaja, a nekdo ga vseeno kupi

Z Alešem Kristančičem iz kleti Movia, z najbolj netalentiranim prodajalcem, kot sam pravi, smo se pogovarjali o prodaji vina. Zgodbo...

VINO
Novice
Redakcija O vinu Novice (IZBOR) 9 silvestrskih mehurčkov

Na spletnem mestu O vinu bi vam radi olajšali mrzlični december s predlogi, kako izbrati vina v najboljšem razmerju med kakovostjo in...

VINO
Novice
Redakcija O vinu Novice Med 12 velikih rdečih vin Balkana je Caroline Gilby uvrstila 5 slovenskih

V decembrski izdaji angleške revije Decanter je Caroline Gilby, za mnoge največja poznavalka vzhodnoevropskih vin, predstavila svoj...

VINO
Novice
Redakcija O vinu Novice Na 5. gourmet večeru v Bernardinu se bosta spopadla Vipavca

Spletno mesto O vinu v sodelovanju s Hoteli Bernardin pripravlja 5. gourmet večer v restavraciji Grand hotela Bernardin, na katerem bomo...

VINO
Tema
Vanja Alič Tema Drugi del pogovora z Alešem Kristančičem: "Pri prodaji vina me ves čas čuva angel varuh"

V trenutku, ko so v kleti Movia pridelali prvih pet sodov lunarja, je bilo za prodajo pripravljenih 60 tisoč steklenic velikega belega. A...

VINO
Novice
Toni Gomišček Novice Vino tedna: Merlot, 2016, The Doktor

Vrhunsko vino po zaslugi drugega mnenja.

VINO
Portret
Vanja Alič Portret Vinar tedna: Marko Podkubovšek (Sanctum)

Sanctum se deklarira kot burgundska klet. Glavna sta chardonnay in modri pinot, ki naj bi ga v teh krajih že v 12. stoletju gojili menihi...