Komentar

Kolumna Guillauma Antalicka: Modra frankinja ali zgodba o žabjem kralju

 
Blog Novice
07.05.2018 08:00
avtor

Kolumna Guillauma Antalicka: Modra frankinja ali zgodba o žabjem kralju

Pred dvema tednoma je Matjaž Lemut v svoji kolumni zapisal, da je modri pinot pri številnih ljubiteljih vina zapisan kot kralj rdečih vin. Danes bom razpravljal o "žabjem kralju". Ta se v Grimmovi pravljici spremeni iz žabe v čudovitega princa ob naklonjenosti prelepe princese. Ta žabec ali pa morda ponekod že kraljevič je modra frankinja, imenovana tudi blaufränkisch, lemberger, kekfrankos ali frankovka.

Modra frankinja je zagotovo ena najbolj podcenjenih sort, s katero sem se srečal. Številni pridelovalci vina v Sloveniji in okolici se raje ukvarjajo z mednarodnimi sortami, ki so pogosto neprimerne njihovemu terroirju, namesto da bi pridelovali modro frankinjo. Običajno pojasnilo vinarjev je, da frankinja nima kakovostnega potenciala. Kot pravi pregovor: "Nihče ni prerok v svoji domovini."

Kaj je tako posebnega pri tej lokalni sorti, ki jo domačini včasih podcenjujejo? Prvič, vino modre frankinje je prijetno sveže, sortno in sadno, lahko pa iz te sorte pridelamo tudi vrhunska vina. Poskusite najboljše primerke iz Gradiščanske v Avstriji in prepričani boste! Najboljša vina modre frankinje se lahko nedvomno primerjajo z najboljšimi francoskimi "cruji" iz severne Rone, Beaujolaisa ali Burgundije, s katerimi delijo tudi nekaj senzoričnih značilnosti.

Modra frankinja tudi odlično zrcali terroir in posledično ponuja širok nabor slogov glede na podnebje in tla, kjer raste. Zato ni presenetljivo, da so nekateri vinski kritiki poimenovali modro frankinjo kar modri pinot vzhoda. Ali z drugimi besedami, žaba se spremeni v princa. Poleg naštetega imajo modre frankinje odličen potencial staranja, saj ohranjajo svežino in razvijajo kompleksnost še desetletja po stekleničenju.

Medtem ko se še vedno razpravlja o slovenskem poreklu, je ta sorta zagotovo dediščina avstro-ogrskega imperija, kjer so bila do 19. stoletja pridelana nekatera najdražja vina na svetu. Zato lahko najdemo modro frankinjo po vsej srednji in vzhodni Evropi, od Slovenije do Romunije in od Srbije do Slovaške. Edinstvenost, vsestranskost, dolgoživost, tradicija in razširjeno območje pridelave so karakteristike velikih vin, tistih, ki jih lahko imenujemo kralji. In modra frankinja zagotovo spada v to kategorijo.

Po besedah ​​Rolanda Velicha (Weingut Moric, Avstrija), ki ga je za kralja modrih frankinj označila znamenita britanska vinska kritičarka Jancis Robinson, je pomanjkanje ugleda vin modre frankinje posledica izgube tradicije pridelave svetovnih terroir vin v srednji Evropi v 20. stoletju zaradi geopolitičnih razlogov. V Avstriji so pridelavo vrhunskih vin modre frankinje začeli oživljati šele pred 15 leti. Verjetno potrebujemo v Sloveniji več časa zaradi zamude pri prenosu znanja, zlasti na vzhod države, kjer je mogoče najti najboljše terroirje za frankinjo.

Modra frankinja je pozna sorta, ki potrebuje tople dneve in hladne noči, da doseže optimalno fenolno dozorelost in da izrazi kompleksne note gozdnega sadja, začimb in pikantnosti. Zato so najboljša rastišča za modro frankinjo v vzhodni Sloveniji, kjer je občutiti vpliv celinskega podnebja. Prekmurje, Bela krajina ter nekateri deli Dolenjske in Bizeljskega so najboljše lokacije za pridelavo modre frankinje.

Še vedno pa moramo izboljšati naše razumevanje in poznavanje te sorte. Pot je še dolga, vendar je mednarodno priznanje revije Decanter za modro frankinjo mačkovci iz kleti Marof obetavno in bo, upajmo, spodbudilo druge pridelovalce, da bodo sledili prekmurski kleti. Za dvig kakovosti in prepoznavnosti sorte modra frankinja bi priporočil pridelovalcem, naj sodelujejo, izmenjujejo izkušnje z vinarji in strokovnimi delavci ter obiskujejo najboljše vinarje te sorte v Sloveniji in sosednji Avstriji.

Prepričan sem, da je to edina rešitev za korak naprej v pridelavi modrih frankinj svetovnega formata, ki bodo konsistentno odsevala naš terroir. In žaba bo postala čudovit princ, kakor sta zapisala brata Grimm.

 

Guillaume Antalick kot mednarodni strokovnjak za enologijo in senzoriko vina poskuša razumeti vpliv naravnih procesov ter tehnologij pridelave grozdja in vina na slog vina. Študiral je na univerzah v Bordeauxu in Orléansu (Francija). Doktoriral je leta 2010 na Inštitutu za znanosti o trti in vinu (ISVV) na Univerzi v Bordeauxu. Po zaključku doktorskega študija je Guillaume nekaj let pridobival izkušnje na Inštitutu za biotehnologijo vina na Univerzi v Stellenboschu (Južna Afrika), zatem pa tudi v Avstraliji. V Sloveniji je od leta 2016, ko se je pridružil ekipi Centra za raziskave vina na Univerzi v Novi Gorici. Obenem je tudi docent na Visoki šoli za vinogradništvo in vinarstvo, kjer študentom redno predaja svoja teoretična kot tudi praktična znanja.  

 

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.