Komentar

Kolumna Matjaža Lemuta: Dve vinski kulturi, dva pristopa k vrednotenju vina!

 
Blog Novice
11.06.2018 08:00
avtor

Kolumna Matjaža Lemuta: Dve vinski kulturi, dva pristopa k vrednotenju vina!

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil v praksi deležen pravljice švicarske kmetije, leta 1990 pa še zgodbe kalifornijske kleti v dolini Napa. Pravi šok sem doživel pet let pozneje, ko sem kot mlad enolog v Londonu na sejmu znova prišel v stik z vini iste ameriške kleti.

Preobrazba je bila popolna. Iz prejšnje umirjenosti francoskega stila so vina postala bombastična, nadsadna, bogata, sladkih taninov, z visoko vsebnostjo alkohola, kot bi posamezni vtisi hoteli tekmovati med seboj. Odtlej se mi v glavi razvnemajo viharji razmišljanj, kako in zakaj.

Mogoče se niti ne zavedamo, da ko izbiramo vino za specifično jed ob določeni družbi in določenem dogodku, ko smo natančni ob izbiri kozarca ali servirne temperature, pravzaprav izkazujemo svojo vinsko kulturo, ki smo jo od nekoga prevzeli ali si jo privzgojili sami.

V Evropi gojimo vinsko trto nekaj tisoč let. Razširjena je bila skoraj povsod, če poenostavim, tam, kjer so ljudje želeli piti vino. Prilagajanje talnim, klimatskim razmeram, različnostim organiziranja pridelave in prodaje, pa tudi vsakodnevnega življenja, je ustvarilo danes tako občudujočo pestrost vin evropskih vinskih regij.

V zadnjih sto letih je prav ta diverziteta povzročila povečanje zanimanja za vina. To ni več povezano samo s pitjem, ampak je prek občudovanja vinogradnikovega dela z naravo, pa tudi poti, kako je vino prišlo do nas, veliko več. Preraslo je v pravo vinsko kulturo. Temelji na pestrih razlikah pridelovalnih pogojev, zato lahko upravičeno govorimo o evropski kulturi. Njeni privrženci uživamo v različnosti, uživamo ob spajanju vin s hrano, vedno najdemo določenemu vinu primerno jed in družbo ter le redko dan mine brez vina.

V novem vinskem svetu poznajo vinsko trto tudi že stoletja. V večini primerov je prišla kmalu z zavojevalci. Velik premik proizvodnje vina na območjih južne poloble se začne v sedemdesetih letih, ko se je presežke kapitala drugih dejavnosti začelo vlagati v vinarstvo. Seveda je kapital izbiral manj ali skoraj nerizična območja. Običajno so ta suha (aridna), tamponskih oceanskih klim. Tam se vse začne in konča z namakanjem.

Identiteta vin je tu močno povezana z vloženim kapitalom. Ta seveda pričakuje rezultate in tako se je vse, kar smo poznali v stari Evropi, obrnilo na glavo. Elegantnega bordojca je zamenjal nabildan cabernet sauvignon, vina reke Rhone pa marmeladni shiraz. Ker se je površina vinogradov na globusu močno povečala, je morala novoustanovljena vinska industrija poiskati tudi nove pivce. Našla jih je predvsem v mlajših populacijah, ki zahtevajo močnejše okuse.

Kar naenkrat je trg začel odkrivati vina skozi točkovnike intenzivnosti vtisov. Zamislil si je iskanje absolutnih vrednosti. Gostota pri rdečem vinu ali aroma pri belem vinu za določeno ceno govorita o vrednosti, ki je postala tudi merilo kakovosti. Tako je skozi globalizacijo okusa nastala tudi globalna vinska kultura. Vina so toliko gosta ali aromatična, da smo za njih pripravljeni plačati, ali pač ne.

Lahko rečemo, da globalnega pivca označuje tudi globalna vinska kultura. Vina izbira predvsem prek intenzivnosti vonjev in okusov, pravzaprav absolutnih vtisov. Te vedno primerja s točkovnimi ocenami velikih ocenjevalcev in cena je najpomembnejše vodilo ob nakupu. Pogostejša je izbira po sorti. Žar uživanja ob različnosti ne obstaja.

Pred leti sem imel na degustaciji tri pare, iz Londona, Varšave in Genta (Belgija). Medtem ko sta prva dva ob pokušanju ves čas primerjala cene vin, ki jih dobita v domovini, s ceno degustiranih vin, je bil belgijski par navdušen nad drugačnostjo in zanimivostjo vipavskih vin. Tudi izbira pri nakupu je sledila tej debati.

Na srečo je novi vinski svet pretiraval s sajenjem vinogradov in danes ugotavlja, da klasično trženje s tekmo za čim nižjo ceno glede na absolutno kakovost ne vodi nikamor. Začel se je ukvarjati z rajonizacijo, s poudarjanjem terroirja, in zdi se, da sta se obe kulturi začeli zbliževati. Vino ni primarna dobrina in tako tudi ne more imeti absolutne vrednosti. 

Prebivalci vinskih dežel sprejemajo vinsko kulturo čisto drugače, saj je tam marsikaj samoumevno in del tradicije. Kultura prebivalcev nevinskih dežel pa temelji predvsem na aktivnem izobraževanju.

Slovenija je klasična vinska dežela. V povprečju so pivcu bližja sadnejša, mlajša vina. Z razvojem kulinarike se je odnos do vina precej nadgradil. Menim, da je slovenska splošna vinska izobrazba, kultura torej, precej višja od vinske kulture povprečnega Francoza in na to sem zelo ponosen.

 

Matjaž Lemut je avtor in solastnik vin Tilia Estate - Hiša pinotov. Vinarsko in vinogradniško pot je začel s praksami v vipavski zadružni kleti, Švici in Kaliforniji. Je agronom, ki deluje kot enolog. Je tudi svetovalec, ki znanje in izkušnje deli marsikje v Sloveniji in na Hrvaškem. Ukvarja se tudi s predavanji za domačo in tujo strokovno ter laično javnost. Zanimajo ga identiteta in kreiranje vina v odnosu med vinarjem in kupcem ter kontrasti, ki nastajajo v svetovni vinski produkciji.

 

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.