Rebula: Vipavci vračajo udarec

 
Članek Tema
14.06.2018 09:36
avtor

Rebula: Vipavci vračajo udarec

V srednjeveškem mestecu Vipavski Križ bo avgusta dvodnevni simpozij z naslovom Vipavska rebula, cesarjev izbor. Ja, Vipavci so pridobili dokument, ki dokazuje, da je cesar Svetega rimskega cesarstva Maksimilijan I. raje pil vipavsko kot briško rebulo.
Rebula: Vipavci vračajo udarec
Vipavska četica (z leve): Valter Mlečnik, Primož Lavrenčič (Burja), Miha Batič, Edvard Svetlik, Franc Vodopivec (Slavček) in Martin Gruzovin (Guerila)
Foto: Jure Makovec

Potem ko so lansko poletje briški vinarji v prenovljeni Vili Vipolže pripravili prireditev Brda, home of rebula (Brda, dom rebule), na katero so povabili ugledne svetovne vinske pisce in jim razložili, da najboljša rebula raste na briški opoki – pripravili so tudi tako imenovano mojstrsko degustacijo (masterclass) –, Vipavci vračajo udarec. V drugi polovici avgusta bodo namreč v Vipavskem Križu, enem najstarejših slovenskih krajev z mestnimi pravicami, pripravili simpozij z naslovom Vipavska rebula, cesarjev izbor. 

Za kaj gre? Edvard Svetlik, lastnik idrijske družbe Hidria, ki v Kamnjah nad Ajdovščino s pomočjo Matjaža Lemuta (Tilia Estate) prideluje macerirano rebulo, je pridobil dokument, ki dokazuje, da je Maksimilijan I., cesar Svetega rimskega cesarstva in utemeljitelj habsburške dinastije, sicer pa tudi gospod, ki je rad dobro jedel in pil, leta 1503 ukazal Jörgu von Ecku, vicedomu na Kranjskem, naj nemudoma pošlje v Augsburg nekaj tovorov rebule, nekaj tovorov najboljšega vipavskega vina in drugih vipavskih dobrot.  

»S profesorjem Sergiem Tavanom s tržaške univerze in članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) sva pila mojo rebulo in se pogovarjala. Omenil mi je, da ima dokument, ki dokazuje, da je rimski cesar že v začetku 16. stoletja pil vipavsko rebulo. Ukaz Maksimilijana I. je bil dan 17. avgusta 1503, zato bo letošnjega 17. avgusta, prav ob 515. obletnici tega prvega naročila – pisni viri, ki smo jih pridobili, omenjajo še dve naročili v istem letu –, v Vipavskem Križu potekal simpozij o vipavski rebuli s strokovnimi delavnicami in vsem, kar sodi zraven,« je pojasnil Svetlik, ki je v ta namen – zaradi dviga prepoznavnosti bogate vipavske vinorodne dediščine – povezal še nekatere najvidnejše pridelovalce vipavske rebule. 

»Seveda smo vipavski vinarji ponosni na to, da je cesar Maksimilijan I. rad pil našo rebulo. Zamislite si, da danes nekdo od velikih svetovnih voditeljev – pa ne bi omenjal ravno Donalda Trumpa, ker ni najprimernejši – naroči specifično vino iz Slovenije. Mislim, da bi bili vsi zelo ponosni. Še posebej zato, ker je imel cesar takrat kakšno dobro vino, tudi francosko, bolj pri roki. A je vseeno naročal vipavsko rebulo,« je poudaril Svetlik.

Na rebuli je nekoč temeljila vipavska ekonomija

V ljubljanski restavraciji As so se Svetliku pridružili še kolegi vinarji Miha Batič, Primož Lavrenčič (Burja), Martin Gruzovin (Guerila), Franc Vodopivec (Slavček) in Valter Mlečnik. Zadnji se je na vprašanje, zakaj prav rebula, odzval s pojasnilom, da je to sorta, na kateri je včasih temeljila ekonomija vipavskega vinogradništva in vinarstva. »Še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je rebula pomenila več kot 50 odstotkov sortnega sestava Vipavske doline. Pozneje so se v celotni deželi Primorski zasajale mednarodne sorte in lokalne so šle skoraj v pozabo. To pomeni, da smo morali vinogradniki dozoreti, da smo spoznali, da so naše domače sorte več vredne od tujih. Dokaz za to je že dejstvo, da so se obdržale skozi stoletja,« je povedal Mlečnik. 

Vinar iz Bukovice v spodnji Vipavski dolini je še poudaril, da ima rebula specifiko, ki je nima nobena druga sorta: »Ko ob trgatvi, ko je grozdje zrelo, poskusimo katerokoli sorto na Vipavskem – najsi bo to malvazija, tokaj ali katerakoli od mednarodnih sort –, ob ugrizu vanjo zaznamo sladek mošt. Če ugriznemo še bolj močno, tudi iz lupine pride sladkoba. Razen pri rebuli, ki ima v lupini neko trpkost, višje tanine, ki so značilni samo za to sorto. Zato so vina drugačna in že po naravi bolj obstojna.«

Primož Lavrenčič je edini iz druščine vipavskih vinarjev, ki ne prideluje sortne rebule, temveč to sorto zmeša v vipavca, nekoč čislano vipavsko zvrst, ki jo sam ponuja pod imenom burja bela in burja stranice. »Vipavca si ne znam predstavljati brez rebule. Rebula je tista, ki drži svežino in dolg pookus,« je poudaril vinar, ki bo na dvodnevnem simpoziju o cesarski rebuli v Vipavskem Križu eden od predavateljev, odgovoren pa bo za revitalizacijo Matije Vertovca

Za njegovo knjigo Vinoreja za Slovence pravi, da je mojstrovina, na katero bi bil vsak narod veliko bolj ponosen, kot smo mi, ampak stvari se vendarle spreminjajo na bolje. »Gospod Vertovec, duhovnik iz Podnanosa, se je v tistem času verjetno udeleževal večjega števila vinogradniških in vinarskih kongresov kot pa cerkvenih shodov. Po mojem skromnem mnenju nismo bili nikoli prej ne pozneje tako v vrhu stroke, kot smo bili v času Vertovca. Resnice, ki jih je Vertovec zapisal v knjigi, stoodstotno držijo, to je velik spomenik. Če prištejemo še zelo verjetno tezo, da je bil Vertovec tisti, ki je nagovoril Franceta Prešerna, da je napisal Zdravljico, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, še en duhovnik iz Podnanosa, daje Vertovcu še večjo zgodovinsko vlogo,« je prepričan Lavrenčič. 

Mimogrede, v Vertovčevi Vinoreji je rebula na prvem mestu med opisi vipavskih sort. »Sam, ki imam največ zelena, sem šele na 14. mestu,« je hudomušno pripomnil Lavrenčič.

Vipavska dolina - bogata vinska destinacija

Zbrani avditorij je nasmejal vinar Miha Batič, ki se je opravičil za drhteči se glas. »Dan na Vipavskem se začne s kozarcem vina, danes pa ga še nisem spil,« je naznanil in sprožil salve smeha. Poudaril pa je še en pomemben vidik, ki dela rebulo posebno. »Medtem ko je bila rebula skozi stoletja na Vipavskem razširjena zavoljo okusa, nam danes pride prav zaradi vitalnosti. Naša želja je namreč, da vino ne bi bilo le veliko, ampak tudi pravo, torej brez aditivov. Vinarjem to večinoma omogoča prav rebula, ki vsebuje največ taninov, torej konzervansov, kar pomeni, da vinar za obstojnost vina porabi manj žvepla. Seveda ni edini dejavnik sorta, ampak tudi način kmetovanja in delo v kleti, a rebula lahko vse skupaj olajša,« je razložil. 

Franc Vodopivec s kmetije Slavček je poudaril široko uporabnost rebule, saj se lahko iz nje pridela penina ali sveže vino, tudi vino, zorjeno v lesenih sodih in/ali macerirano. Pa tudi sladko vino iz sušenega grozdja. »O rebuli je bilo že marsikaj povedanega, sam bi rad poudaril, zakaj se je pravzaprav zbrala ta skupina vinarjev. Začetek je vsem znan, konca ne poznamo. Zaradi rebule smo se povezali, v nadaljevanju pa želimo pokazati, da je Vipavska dolina bogata vinska destinacija. Tudi nabor drugih avtohtonih sort je tako velik, da se z njim noben drug okoliš ne more kosati,« je poudaril.

Rebula je sorta širšega obmejnega območja

Na vprašanje, ali je projekt vipavske rebule oziroma cesarjevega izbora odgovor Bricem, ki so si v zadnjem času malodane prisvojili rebulo, vinarji odkimavajo. »Osredotočili smo se na rebulo, ker smo našli pomemben zgodovinski dokument. Če bi našli dokumentacijo o zelenu, bi se osredotočili nanj. Naš cilj nikakor ni, da bi tekmovali z Brici. Dejstvo je namreč, da obstajata tako briška kot vipavska rebula,« je odvrnil Svetlik.

Mlečnik je dodal, da se zgolj naslanjajo na zgodovinska dejstva in dediščino. »Ne smemo pozabiti, da je rebula avtohtona sorta širšega obmejnega območja, ne samo enega vinorodnega okoliša. Mi želimo s tem dogodkom predstaviti našo vipavsko rebulo in našo Vipavsko dolino. Predstavili se bomo takšni, kot smo, in poudarili, kar imamo.«

A vsem tistim, ki še vedno mislijo, da je rebula zgolj v domeni Goriških brd, je s pomenljivo razlago postregel Lavrenčič: »Rebula je v petdesetih oziroma šestdesetih letih izginila iz skoraj vseh primorskih vinogradov. Ne samo zato, ker se je moda obrnila k francoskim sortam, temveč tudi zaradi črne pegavosti, bolezni, ki jo je popolnoma zdesetkala. Edina trsnica, ki je cepila rebulo na Primorskem, je bila tista v Vrhpolju pri Vipavi. Vse selekcije rebule, ki danes krožijo po svetu, pa izhajajo iz vinogradov na Vipavskem.«

Za veliki finale je poskrbel najboljši slovenski sommelier Martin Gruzovin, ki je vodil degustacijo rebul prej omenjenih šestih vinarjev. »Še ena stvar je zanimiva in pomembna: vsi vinarji, ki so danes tu, so zavezani velikemu spoštovanju do narave. Njihova pridelava je sonaravna, vina so iskrena, avtentična. In vsa imajo res nizko vsebnost žvepla. Če boste pojedli pest marelic, boste zaužili več žvepla, kot če spijete vseh šest buteljk. To je prihodnost Vipavske doline,« je sklenil in se prepustil opoju izbranih rebul. 

 

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
VINO
Tema
Vanja Alič Tema Od zemlje do vina: Aleš Kristančič vina ne prodaja, a nekdo ga vseeno kupi

Z Alešem Kristančičem iz kleti Movia, z najbolj netalentiranim prodajalcem, kot sam pravi, smo se pogovarjali o prodaji vina. Zgodbo...

VINO
Novice
Redakcija O vinu Novice (IZBOR) 9 silvestrskih mehurčkov

Na spletnem mestu O vinu bi vam radi olajšali mrzlični december s predlogi, kako izbrati vina v najboljšem razmerju med kakovostjo in...

VINO
Novice
Redakcija O vinu Novice Med 12 velikih rdečih vin Balkana je Caroline Gilby uvrstila 5 slovenskih

V decembrski izdaji angleške revije Decanter je Caroline Gilby, za mnoge največja poznavalka vzhodnoevropskih vin, predstavila svoj...

VINO
Novice
Redakcija O vinu Novice Na 5. gourmet večeru v Bernardinu se bosta spopadla Vipavca

Spletno mesto O vinu v sodelovanju s Hoteli Bernardin pripravlja 5. gourmet večer v restavraciji Grand hotela Bernardin, na katerem bomo...

VINO
Tema
Vanja Alič Tema Drugi del pogovora z Alešem Kristančičem: "Pri prodaji vina me ves čas čuva angel varuh"

V trenutku, ko so v kleti Movia pridelali prvih pet sodov lunarja, je bilo za prodajo pripravljenih 60 tisoč steklenic velikega belega. A...

VINO
Novice
Toni Gomišček Novice Vino tedna: Merlot, 2016, The Doktor

Vrhunsko vino po zaslugi drugega mnenja.

VINO
Portret
Vanja Alič Portret Vinar tedna: Marko Podkubovšek (Sanctum)

Sanctum se deklarira kot burgundska klet. Glavna sta chardonnay in modri pinot, ki naj bi ga v teh krajih že v 12. stoletju gojili menihi...