Komentar

Kolumna Primoža Lavrenčiča: Pasji dnevi

 
Blog Novice
13.08.2018 08:00
avtor

Kolumna Primoža Lavrenčiča: Pasji dnevi

Dnevi v juliju in avgustu so označeni kot pasji dnevi, pasja vročina. V Evropi velja, da se pasji dnevi začnejo 23. julija in trajajo štiri tedne, do 23. avgusta. V tem času opazujemo zvezdo Sirij, eno najsvetlejših zvezd iz ozvezdja Veliki pes.

Grozdje je po maratonskem teku v ciljni ravnini. To so zadnji, zelo pomembni dnevi. »Če pasji dnevi dež prineso, obilno sladkosti vinu vzemo.« V hladnem objemu kleti se pripravljamo na trgatev 2018. Letina kaže dobro, če ne bo kakšnih neprijetnih presenečenj, bo to ena boljših, količinsko in kakovostno. Narava nam je bila do danes naklonjena, vsaj na Vipavskem oziroma tudi širše na Primorskem. Izjema: kot slišim, je v delu Brd klestila toča, kar je vedno žalostno. Ko razumeš, kaj vse je kolega vinogradnik, vinar vložil v košček zemlje, vinograd in mu je bilo to v drobcu časa vzeto, te taka novica zaboli. Držimo pesti za te zadnje dni, dokler ni grozdje pod streho.

Tudi organizacijske priprave na prvo izvedbo mojstrske delavnice Vipavska rebula, cesarjev izbor so v polnem teku. Biti poleg, v dobrem in slabem, je čast in izziv. Zame osebno nova velika izkušnja. Kako se bomo čez deset let spominjali prve in koliko jih bo še sledilo, torej kakšna bo usoda vseh slovenskih mojstrskih delavnic, je v tem trenutku eno samo veliko vprašanje. Vsi skupaj ali vsak posebej? Lokalne ali internacionalne sorte? Tradicionalno ali moderno? Trženje, pridelava – vinogradništvo, predelava – vinarstvo?

Lani so v Brdih organizirali prvo, letos bodo na Primorskem tri. Že ali šele? Vinski festivali so, z redkimi izjemami, doživeli bridko usodo prepogostosti, zaradi tega postajajo nezanimivi za obiskovalce in vinarje. Vinski festival v vsako slovensko vas ni prava rešitev. Glede mojstrskih delavnic in še česa drugega bo verjetno treba povprašati pri tujih kolegih, ki imajo s tovrstno tematiko več izkušenj in so kot državna vinska srenja institucionalno dobro organizirani: Francija, Avstrija, Italija …     

Mi kot slovenska vinarsko-vinogradniška mini srenja smo dandanes zelo nepovezani. Na eni strani geografsko popredalčkana akademsko-raziskovalna četica. Na drugi strani pridelovalci, razdeljeni v tri vinorodne dežele in devet vinorodnih okolišev, majhne in velike, družinske in nekdanje zadružne, kmetije in gospodarske družbe, naravne in moderne … Nazadnje še kmetijska zbornica in ministrstvo za kmetijstvo, pa inšpektorati, občine, upravne enote … Kar nekaj ljudi lahko uvrstimo v to srenjo. Kako nas povezati? Vsaj na neki simbolni ravni morda na digitalni platformi?

 

Primož Lavrenčič s Posestva Burja v Zgornji Vipavski dolini je eden tistih vinarjev, ki znajo poleg dobrega vina tudi brez dlake na jeziku in artikulirano povedati, kaj vse je z državo narobe, da si kmetje čedalje teže režejo vsakdanji kruh. Po končanem študiju agronomije se je zaposlil kot strokovni sodelavec na ljubljanski biotehniški fakulteti. Zatem se je odpravil v italijanski Videm na podiplomski študij in nato kot raziskovalec pristal na Kmetijskem inštitutu Slovenije ter pozneje na novogoriški univerzi, kjer je bil tudi predavatelj. Leta 2008 se je razšel z očetom in bratom, torej z vinsko blagovno znamko Sutor, in zasnoval svojo – Burja.

 

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.