Vinar tedna: Peter Ferjančič

 
Članek Novice
16.08.2018 08:00
avtor

Vinar tedna: Peter Ferjančič

Ferjančičevi s Planine nad Ajdovščino so najbolj poznani po lokalni pineli, ki je tudi zaščitni znak vasi. A, zanimivo, Peter Ferjančič se spominja, da je bilo v njegovi rani mladosti tod naokrog zasajene več rebule kot pinele.
Vinar tedna: Peter Ferjančič
Foto: Jure Makovec

Nič ne bomo pretiravali, če zapišemo, da je Planina nad Ajdovščino vinogradniško-vinarska vas. Tamkajšnji vinarji že dobro desetletje prirejajo Druženje s pinelo, prireditev, posvečeno tej stari avtohtoni vipavski sorti, o kateri je pisal že Matija Vertovec. Eden od vodilnih pridelovalcev pinele na tej planoti nad Vipavsko dolino pa je Peter Ferjančič.

Na domačiji je še danes ohranjen portal z letnico 1809, kar Ferjančičevi štejejo za začetek njihove vinske zgodbe. »Takrat je bila na domačiji zgrajena prva vinska klet. Malo pred tem se je na kmetijo priženil prvi Ferjančič, ki je oženil Marijo Tronta. Od takrat so na domačiji Ferjančičevi in vinarstvo se prenaša iz roda v rod. Sam sem šesta generacija,« pove zdajšnji gospodar.

Začel je z opremo iz prve svetovne vojne

Seveda je bila takrat Ferjančičeva kmetija mešana. Predniki so imeli žita, živino, vsega po malem za preživetje. A vedno je bilo pri hiši tudi vino. »Naša vas je sploh znana po tem, da je imela vsaka hiša tudi vinsko klet. Ene so bile večje, druge manjše, a pri hiši je bila vsaj ena,« pojasni vinar s Planine, ki se je leta 1990, ko mu je oče prepustil vajeti kmetije, specializiral za vino.

Pravzaprav mu je takrat prepustil le vinogradniški del kmetije. Videl je namreč, da prihajajo novi trendi, ki jim ne more več slediti. »Pri nas se praktično od prve svetovne vojne do leta 1990 ni kaj dosti spremenilo. Ko so bili tod Italijani, so vinarstvo zatirali, potem pa je prišel socializem, ki je potreboval vagone. Ni ga zanimala kakovost, tu na Planini pa vagonov nismo imeli. Tukaj smo vselej imeli kakovost, vsak se je 'matral' po svoje.«

Ko je začel, je torej imel Ferjančič zastarelo opremo iz časa prve svetovne vojne. A takrat, se spominja, je nastajala ravno nova država, bili so mladi, stari dobrih 20 let, in zagnani. »Takrat sem podedoval dobrih pet tisoč trt. Postopoma pa sem začel povečevati vinograde, poleg redne službe, seveda. Leta 2000 sem prišel na 11 tisoč trt, v letih 2003 in 2004 smo spet sadili in vzeli nekaj tudi v najem. Danes imamo 33 tisoč trt,« pove sogovornik.

Pinela – zaščitni znak Planine

V povprečju Ferjančičevi pridelajo 35 tisoč litrov vina na leto. Večino stekleničijo, nekaj pa se proda tudi odprtega vina, čeprav je njihov cilj, da bi nekoč celotno produkcijo zapakirali v steklenice. A za zdaj imajo še kar nekaj tako imenovanih tradicionalnih kupcev, povečini iz Notranjske, ki želijo odprto vino bodisi za gostilne bodisi za domov. Odprto vino, ki ga prodajajo Ferjančičevi, je sicer zvrst lokalnih sort, nekoč bi ji rekli vipavec.

Med sortami, ki jih je Ferjančič podedoval, je bila tudi danes na Planini slavna pinela, a največ je bilo rebule, se spominja. »Ko sem bil še čisto majhen, je bilo na Planini več kot polovica vinogradov zasajenih z rebulo. Druga polovica je odpadla na pinelo, zelen, pa kakšno klarnico, vsega drugega je bilo manj. Ko sem malo zrasel, so se začeli saditi barbera ter sauvignon in druge francoske sorte.«

Zanimivo torej, rebule je bilo več kot pinele, ki je danes zaščitni znak Planine. »Če si šel samo čez hrib, v Gabrje, torej proti Braniku, je bila namesto pinele že malvazija. To je logično, malvazija je namreč občutljiva za burjo, a hkrati manj občutljiva za pozebo. V hribu, na ekstremnih, najvišjih legah, na burji in celodnevnem soncu, pa sta bili rebula in pinela. Naši predniki so imeli celo rek, da če sadiš pinelo in rebulo v njivo, ne bosta dali dobrega vina. Ti sorti morata v lapor. Zato tudi v preteklosti nižinske vasi v Vipavski dolini pinele niso poznale. Ker se ni obnesla,« razloži Ferjančič.

Rebula je bila nekoč »strupena«

Oče je našemu sogovorniku že kot otroku razlagal, kam se sadi pinela oziroma pinula, kot rečejo po domače. Tedaj so celo sami vzgojili cepiče pinele, ker jih ni bilo mogoče kupiti, in zasadili vinograd, ki je danes star 30 let. »Pinela gre torej v škrti lapor, kjer je malo boljši lapor oziroma malo nižje v hribu, pa se sadita zelen in merlot. Imamo pa tudi malo kraške, rdeče zemlje, ki ni primerna ne za rebulo ne pinelo. Tam se lepo obnesejo sorte, kot sta sauvignon in chardonnay,« pove.

A čeprav je Ferjančič najbolj poznan po lokalni pineli, ima trenutno po spletu okoliščin zasajenega največ sauvignona. »Moj oče je bil med prvimi, ki so sadili sauvignon. Lani sem ga tudi sam spet posadil, to pa zato, ker tamkajšnja lega ni bila prava za pinelo ali rebulo. Ni lapornate zemlje. Sauvignonu pa bo ustrezala. V starejšem vinogradu, kjer je zdaj sauvignon, pa ga kmalu ne bo več, tako da se bo kmalu vse zbalansiralo.«

Ferjančičev paradni trio so sicer pinela, prav tako lokalni zelen, ki mu namenja čedalje večjo pozornost, in merlot. Za zraven pa prideluje še rose (iz merlota in barbere), sauvignon in rebulo. Sogovornik ugotavlja, da prav zadnja vse bolj pridobiva ime. »Ko sem začenjal, so jo imeli malodane za strupeno. Bog ne daj, da si omenil, da prodajaš rebulo. Podobno je bil osovražen merlot v tistih časih. V času zadružništva so bile pač pomembne količine, in to sta sorti, ki lahko zelo obilno rodita. A vino je bilo 'za stran zlit'. Bili so časi, ko smo celo prodajali merlot kot cabernet, samo da smo ga lahko prodali.«

Zvrsti je dal ime tedaj triletni sin Aleks

Ferjančič pivcem ponuja, ko je govor o belih vinih, večinoma tako imenovana sveža vina tekočega letnika, ki jih pridela v posodah iz nerjavnega jekla (inoks). Občasno del chardonnayja in rebule nekaj mesecev zori tudi v velikem, 1.500-litrskem lesenem sodu. Letos je v tak sod za nekaj časa dal tudi zelen. »Del vina za svežo linijo damo tudi v sod, zato ker se v sodu prej naredi vino. A to so stari sodi, ki ne pustijo lesnih not,« poudari.  

Posebna zgodba pri belih sortah pa je zvrst fino belo, ki po petdnevni maceraciji v odprti kadi leto dni zori v rabljenih barikih. Zvrst tvorita chardonnayja in rebula (po 40 odstotkov), priokus pa mu dodata še sauvignon in zelen (po 10 odstotkov). V njem ni pinele, ki se, kot poudari gospodar, prodaja sama. »Mošt spontano fermentira, potem ga pretočimo v rabljene sodčke, kjer vino počiva na drožeh, naredi se tudi biološki razkis. Po letu dni vino iz sodčkov pretočimo v inoks, čez zimo se vino stabilizira, na pomlad pa gre v steklenice. Na trg gre torej po dveh letih.«

In od kod ime fino belo? »Vino je ime dobilo tako, da smo ga dali pokusiti našemu takrat triletnemu sinu Aleksu. In je rekel, da je fino,« odvrne Ferjančič, ki bo poslej zvrst prideloval v velikih sodih, kot veli vipavska tradicija.

Do konca leta nova degustacijska soba

A zvrst fino belo naj bi v kratkem dobila rdečega brata. V njej bo poleg merlota in cabernet sauvignona še nekaj cabernet franca. Ko je Ferjančič kupil parcelo poleg vinograda, kjer ima zasajen cabernet sauvignon, je sprva razmišljal, da bi zasadil modri pinot. »A to je drugi koncept, zori veliko bolj zgodaj, tako da se nisem odločil zanj. Aktualen je bil tudi refošk, ki je dovoljen v Vipavski dolini. A nekaj me je prešinilo, naj bo refošk na Obali, teran pa na Krasu. Odločil sem se za cabernet franc, ker ima posebno poprasto aromatiko.«

Sogovornik pravi, da ima vino za fino rdeče že pripravljeno, in sicer letnik 2016. A za zdaj še ni povsem prepričan, kdaj ga bo ponudil trgu. »Pomislek imam, ker se merlot dobro prodaja (Ferjančič ga dve leti zori v velikem sodu, del tudi v rabljenih barikih; op. a.), poleg tega gre trend v smeri zmanjševanja etiket, sam pa bi moral še eno dodati. A po drugi strani ljudje tudi povprašujejo po rdeči zvrsti … Bomo videli,« se nasmehne.

A trenutno je pri Ferjančičevih največja prioriteta končanje degustacijske sobe s sanitarijami in prostorom za pripravo prigrizkov. Vinar pravi, da bi vse skupaj radi spravili pod streho še pred zimskimi prazniki. »Degustacijska soba bo na mestu, kjer je stala 200 let stara klet. Tudi nekaj kamenja smo uporabili od rušenja stare hiše in portal z letnico 1809. V sobi smo postavili tudi odprt kamin,« navdušeno razlaga Ferjančič.

V novi degustacijski sobi bo prostora za 50 ljudi. Zraven bo tudi manjša klet, ki se bo verjetno nekoč preobrazila v arhiv. Nad degustacijsko sobo pa Peter Ferjančič z ženo Anico načrtuje dve sobi in apartma. »Da bodo gostje lahko prespali. Če bo šlo vse po sreči, če bodo letine dobre in se bo vino prodajalo, bodo postelje, ki jih v Vipavski dolini zelo primanjkuje, nared že prihodnje leto,« si obeta vinar tedna.

 

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
VINO
Novice
Vanja Alič Novice Kabaj utrjuje položaj med najboljšimi kletmi na svetu

Ena najvplivnejših vinskih revij na svetu, ameriški Wine & Spirits Magazine, je briško klet Kabaj že četrtič uvrstila med 100...

VINO
Novice
Primož Štajer Novice Pri ekologih in biodinamikih: Marijan in Miha Kelhar (Keltis)

Keltis je zgodba toplih, srčnih ljudi, ki svoj optimizem, čistost in pozitivno energijo lepo prenašajo v svoja vina.

VINO
Novice
Redakcija O vinu Novice Kdo prideluje najboljša vina iz slovenskih sort?

Negovalci domačih sort se lahko na natečaj Radi imamo domače, vina iz slovenskih avtohtonih sort, ki ga pripravljamo skupaj z...

VINO
Novice
Vanja Alič Novice Na festivalu Top Vino prestižna svetovna vina

V ljubljanskem Cankarjevem domu bo 8. oktobra potekala druga izdaja festivala Top Vino, ki je pred dvema letoma navdušil obiskovalce s...

VINO
Tema
Vanja Alič Tema Od zemlje do vina: Poanta zelenih opravil je, da se izboljša mikroklima v vinogradu

Zelena dela vinogradnik v vinogradu opravlja od spomladi do začetka trgatve. V vinogradih, ki so bolje prezračeni, je manj možnosti za...