Komentar

Kolumna Matjaža Lemuta: Nenehno vznemirjanje kupcev

 
Blog Novice
10.09.2018 08:00
avtor

Kolumna Matjaža Lemuta: Nenehno vznemirjanje kupcev

Marsikdaj razpredamo o tem, kaj je bistvo pridelave vina. Nekateri verjamejo v svoje poslanstvo pridelati najboljše, nekateri se prepričujejo, da se jim vina zgodijo sama od sebe in da bo nekdo že prišel do njih, ker jim je to dano. Moj belgijski uvoznik pravi, da če hočem še biti animator njegovih kupcev – kar je osnova, da se pri njem obdržim, drugače sem pač predrag –, moram biti vedno na novo kreativno vznemirljiv.

Pravi, da sicer ne ve, kaj natančno naj naredim – morda zamenjam etiketo ali stil vina, v skrajnem primeru celo ženo –, ampak da je to nekaj, kar bo njegovega kupca na novo vznemirilo. V poplavi vsega se je res treba zavedati, da tvojega vina v pravzaprav nihče ne potrebuje in da je nujno marsikaj podrediti komunikaciji.

Ali je to res neizogibno? Verjamem, da je! Ali star slovenski pregovor ne pravi, da srečen ni, kdor srečo uživa sam? Verjetno to velja tudi za uživanje vina.

Umetni brendi kažejo, da pri iskanju dodane vrednosti steklenice prav način in vsebina komunikacije močno pritegneta zanimanje kupca za naše vino. Večina teh je uspešna prav zaradi komunikacije, ker so avtorji bolj kreativni na tem področju.

Postal sem vinar, ker sem mojega švicarskega vzornika občudoval v pogovorih o vinu, ki jih je bil deležen vsak njegov kupec pred nakupom. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja nam je gibanje Slow Food močno približalo vinsko kulturo prav s srečevanjem tistih, ki pridelujejo, in tistih, ki jim je vino postajalo del vsakdanjika.

Ker je Slovenija kot trg majhna, sem bil navdušen nad bloganjem v okviru angleškega vinskega družbenega omrežja, ki mi je omogočilo spoznati Berryja tam nekje daleč na Škotskem. Ob začetku moje vinske kariere sem z dopisnicami vabil moje nove oboževalce na degustacijske dogodke po Sloveniji.

Danes me Facebook opomni, če moji sledilci niso že nekaj časa nič slišali o mojih vinih in aktivnostih. Pred leti sem prisluhnil mojemu belgijskemu prijatelju in ustanovil klub Vipava Valley Merlot Fans v Belgiji ter nato še na Nizozemskem. 

Danes berem na omrežjih, kje vse so bili vinski oboževalci na trgatvi. Komunikacijska zmožnost vinarja je enakovredna drugim zmožnostim ter odločilno vpliva na delovanje in uspešnost. Skoraj si ne morem predstavljati pridelave dragih, posebnih vin brez karizme in dobre retorike tistega, ki je vino ustvaril.

Modri pinot je posebna sorta, ki brez prepletanja zgodbe – kje, kdo in kako jo je ustvaril – skoraj ne bi uspevala. Za oboževalce je zanimiva vsaka podrobnost! Jih navdihuje in razdvaja! Pomembni so lega in ali je dovolj hladna, koliko smo pustili, da jagode pred trgatvijo ovenijo, ali smo dodali v maceraciji celo grozdje s peclji, ali so bile pečke zrele, ali smo pustili vreti tudi pri višji temperaturi in še in še. Pridelovalec te sorte brez komunikacije z oboževalci skoraj ne more uspeti. Ti pa uživajo v odkrivanju vinarjeve kreativnosti.

Festivali in delavnice, namenjeni tej sorti, so najpogostejša oblika komunikacije med pridelovalci in ljubitelji. Pridelovalec namreč tam poskuša predstaviti svojo izvirnost, ki naj bi bila odločilna pri izbiri in prepričala pivca. Oktobra letos bo festival Modri – Les noirs tudi pri nas.



 

Matjaž Lemut je avtor in solastnik vin Tilia Estate - Hiša pinotov. Vinarsko in vinogradniško pot je začel s praksami v vipavski zadružni kleti, Švici in Kaliforniji. Je agronom, ki deluje kot enolog. Je tudi svetovalec, ki znanje in izkušnje deli marsikje v Sloveniji in na Hrvaškem. Ukvarja se tudi s predavanji za domačo in tujo strokovno ter laično javnost. Zanimajo ga identiteta in kreiranje vina v odnosu med vinarjem in kupcem ter kontrasti, ki nastajajo v svetovni vinski produkciji.

 

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.