Natečaj Radi imamo domače: izbrali smo rebulo, pinelo in modro frankinjo

 
Članek Novice
25.10.2018 20:00
avtor

Natečaj Radi imamo domače: izbrali smo rebulo, pinelo in modro frankinjo

Med 71 vzorci, ki so jih prispevali slovenski vinarji za natečaj Radi imamo domače, vina iz slovenskih avtohtonih sort, je strokovna komisija izbrala tri vina, ki bodo umeščena na prodajne police izbranih Mercatorjevih hipermarketov.

Znani so trije izbranci natečaja Radi imamo domače, vina iz slovenskih avtohtonih sort, ki smo ga pripravili skupaj z Mercatorjem. To so kleti Bizjak iz Brestja v Goriških brdih, Ferjančič s Planine nad Ajdovščino in Šuklje iz Trnovca v Beli krajini

V prvi krog natečaja so bili uvrščeni vsa vina iz Vinskega vodnika 2018, ki so izpolnjevala prijavne pogoje, in naknadno poslani vzorci. Skupno je tako sodelovalo 71 različnih vin, prvi ožji izbor pa je opravil Robert Gorjak. V drugem krogu je najboljših 33 vin, pridelanih iz slovenskih avtohtonih sort, poiskala strokovna komisija, ki so jo poleg predsednika komisije Gorjaka sestavljali še Jože Rozman, dolgoletni novinar, urednik in vinski publicist, Vanja Alič, urednik spletnega mesta Ovinu.si, ter predstavnik Mercatorja Luka Kompare, vodja programa.

Največ prijavljenih je bilo rebul (11 vzorcev), sledile so pinele (sedem), tretje mesto po zastopanosti so si delile sorte zelen, modra frankinja in zeleni silvanec (po štiri). Komisija je pokusila tudi vzorec črne rebule oziroma pokalce in ranfola. Strokovna komisija se je strinjala, da je bila večina poslanih vzorcev na visoki ravni, na koncu pa so bili za prodajo izbrani rebula Vojka Bizjaka iz Goriških brd, pinela Petra Ferjančiča iz Vipavske doline in modra frankinja iz kleti Šuklje iz Bele krajine.

IZBRANI VINARJI IN VINA

Domačija Bizjak, Goriška brda

Domačija Bizjak leži na vzhodu Goriških brd, v Brestju, pod vznožjem Sabotina na nadmorski višini 260 metrov. Velika je slabih 17 hektarjev, od tega je dobrih 13 hektarjev vinogradov. Drugo so sadovnjaki. V vinogradih imajo zasajenih 50 tisoč trsov, največ rebule. Od belih sort, ki sestavljajo polovico vinogradniškega pridelka, gojijo še sivi pinot, chardonnay, rumeni muškat in beli pinot. Od rdečih sort pa negujejo cabernet sauvignon, merlot in refošk.

Gospodar kmetije Vojko Bizjak prizna, da je kmetija kar velika, še posebno za zgornji del Brd. »Cela Brda so v hribu, ampak mi smo skoraj res že na Sabotinu. Kamenja nam ne manjka. To se še kako pozna pri obnovah vinogradov, ki so zato res drage. Bagri delajo ure in ure. Kamenja se potem ne znebimo še nekaj let. Povzroča nam poškodbe na raznih strojih, kar spet stane,« pojasni Bizjak.  

A začetki so bili skromni, težki. Sogovornik se spomni, da so začeli s slabim hektarjem zemlje. »Tata in mama sta pridelala malo vina, malo sadja in zelenjave. Kombinirali smo, da bi preživeli. Tata je hodil še v službo, mama pa si je pomagala s tržnico. Sam sem tudi šel v službo, a potem je tata zbolel, in ker sem imel veselje do kmetije, sem leta 1989 pri dvajsetih letih pustil službo in se poklicno posvetil kmetovanju. Tata je bil sicer proti takšni odločitvi, češ kako bom preživel, od česa bom živel v teh hribih.«

A z veliko truda se je izšlo. Postopoma so najemali dodatno zemljo, pozneje jo tudi dokupovali. »Sprva sem se posvetil bolj sadjarstvu in zelenjadarstvu. Veliko smo imeli paradižnika in kumar. Paradižnik smo sadili po terasah, tako kot zdaj zasajamo trte, tudi do štiri tisoč sadik smo posadili na leto. S to kulturo sem oskrboval podjetja, kot so Elan, Planika, Iskra Kibernetika, tudi hotele po Bledu in Kranjski Gori. To je bilo v začetku devetdesetih. A se je obrestovalo, saj s temi ljudmi še danes vzdržujemo stike, zdaj pri prodaji vina,« pove vinar iz Brestja.

Preusmeritev v vinogradništvo – bilo je leta 1992 – so financirali z denarjem, ki so ga zaslužili s prodajo sadja in zelenjave. Prav tako so s tem denarjem zgradili klet in nakupili strojno opremo. Prve steklenice so sicer napolnili že ob rojstvu prvorojenca Jakoba leta 1994, a resneje so steklenice z vinom začeli polniti pred desetimi leti.

A to še vedno niso bile pomembne količine, prizna Bizjak. Povsem resno so se spustili v vinarstvo šele po tem, ko je Jakob končal šolanje – končal je visoko šolo za vinogradništvo in vinarstvo v Vipavi – in ostal za stalno na kmetiji.

»Že kot otroku mu je bila kmetija izziv. S to 'napako' se je tako rekoč rodil,« pove ponosni oče. Še dve dodatni roki pa sta ves čas na kmetiji od letos, ko je končal šolanje v Ljubljani še mlajši sin Gregor. »Letos je končal agronomijo na biotehniški fakulteti. Oba sta zelo složna in pridna. Dve leti jima že prepuščam delo v kleti. Sta tako rekoč samostojna,« je zadovoljen Bizjak.

Tudi rezultati so se že pokazali: lani so dali prva vina na ocenjevanje in takoj dobili šampiona za penečo se rebulo na Great American International Wine Competition. »Ime vina je grganja, to je staro ime za rebulo. Zorela je dve leti na kvasovkah. Lani smo dobili tudi zlato medaljo na ocenjevanju Vino Ljubljana, za rebulo letnika 2016. Zraven še sedem srebrnih medalj,« se pohvali Bizjak.  

Bizjakovi danes pridelajo okrog 70 tisoč litrov, od tega napolnijo 30 tisoč steklenic. Drugo se proda kot odprto vino. Ponudba je kar velika. Poleg prej omenjenih vin po novem pridelujejo tudi rose, iz refoška. Ta je polsuh, medtem ko so vsa preostala vina suha z izjemo rumenega muškata, ki je sladek.

Refošk v Brdih? »Moram poudariti, da se je kar dobro prijel. In rose tudi. Kamorkoli dostavljamo vino, povsod ga zelo radi jemljejo. Lepo dopolnjuje preostale sorte. Dobro se tudi drži na naši zemlji, dobro rodi.«

Bizjakovi za zdaj pridelujejo zgolj tako imenovana sveža vina, ki zorijo v posodah iz nerjavnega jekla (inoks). »Imamo tudi nekaj barikov in velikih lesenih sodov, kjer zori okrog 20 odstotkov refoška in cabernet sauvignona. V prihodnje pa nameravamo pridelati tudi kakšno bolj strukturno vino,« pove Bizjak.  

Tu vskoči starejši sin Jakob, ki pove, da so ravno kupili nekaj novih 500-litrskih sodov, v katerih že zori letošnji letnik rebule, ki so jo tri dni hladno macerirali. »To bo posebna linija. Pa tudi rdeče sorte bodo poslej več v lesu,« doda starejši sin, ki z bratom Gregorjem postopoma prevzema glavno besedo v kleti.

Vinska klet Šuklje

Vinska zgodba Šukljetovih iz Trnovca v Beli krajini se je začela leta 1895 – po napadu trtne uši, ki je pustošila po vsej Evropi –, ko je Matija Šuklje zaprosil za 140 goldinarjev posojila, da bi zasadil vinograde na hribu za vasjo in postavil hišo. »To je prvi dokument o rodbinskih vinogradniških poslih. Midva z bratom Matijo sva šesta generacija, ki se s tem ukvarja,« pove Katja Šuklje, ki je končala agronomijo na biotehniški fakulteti v Ljubljani, potem pa opravila še doktorat v Južni Afriki.

Šukljetovi so resneje zagrabili vinogradniško-vinarski posel, ko je Katjin oče Jože Šuklje v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja izstopil iz največje vinske kleti v regiji, iz KZ Metlika, in šel svojo pot. Prvo lastno etiketo so na steklenico nalepili leta 1994 – šlo je za sladki laški rizling. »Ne vem, ali je kdo v Beli krajini takrat sploh polnil suha vina,« pripomni Jože Šuklje, ki je še vedno steber kmetije.

Prvo modro frankinjo so napolnili konec devetdesetih let, prej so večino grozdja vozili v metliško klet. Bili so mešana kmetija, na kateri so redili tudi 40 bikov. Na prelomu tisočletja pa so zgradili novo klet in se povsem predali vinu. Ker vinogradov ne gnojijo, letna pridelava vina niha. Ko se vse poklopi, napolnijo 25 tisoč steklenic. Od tega je največ modre frankinje. Tudi rose je iz frankinje.

A pri Šukljetovih ji posvečajo največ pozornosti. Pridelujejo tako svežo, ki gre na trg po nekaj mesecih zorenja v velikih, dvatisočlitrskih sodih, kot tudi bolj strukturno, ki slabo leto zori v rabljenih francoskih barikih. Vrbanjka, kot se imenuje, je pridelana na eni najboljših leg v Beli krajini, kjer so siromašna lapornata tla, količino pridelka pa skrbno nadzorujejo. In grozdje je ob trgatvi popolnoma zrelo.   

Čeprav so začeli z rdečimi sortami, ki tudi v odstotkih dobivajo bitko z belimi v razmerju 60 proti 40, veliko vlagajo tudi v renski rizlingsauvignon in zvrst belo 140, v kateri sta laški rizling in kerner. »Laški rizling smo tudi poskusili posebej polniti, a ga je nemogoče prodati, čeprav ima po mojem zelo velik potencial,« sestro dopolni Matija Šuklje.

Sauvignon zori v posodi iz nerjavnega jekla, bela zvrst pa v 300- in 500-litrskih akacijevih sodih. Ambicije imajo tudi z modrim pinotom, ki so ga zasadili lani. »Želimo narediti vrhunski modri pinot. Bela krajina je pravi okoliš za to muhasto sorto; zemlja je prava, temperature tudi. Za zdaj imata modri pinot v tem okolišu zasajen le Šturm in Malnarič. A po mojem mnenju se ga vinogradniki otepajo predvsem zato, ker je – drugače od frankinje – komplicirana sorta. Že v vinogradu je težko nadzorovati njegovo rast, v kleti pa je sploh umetnost narediti vrhunsko vino iz modrega pinota. To bo za nas res pravi izziv,« je prepričana Šukljetova.

Šukljetovi vina prodajajo večinoma na domačem trgu, nekaj frankinje in laškega rizlinga gre še v Francijo in Italijo. »Vino razvažamo po vsej Sloveniji, vrbanjka pa se najde večinoma v restavracijah,« pripomni Matija Šuklje.

Vina Šukljetov imajo v zadnjem času tudi malce francoskega pridiha. Katja je namreč v Belo krajino pripeljala moža Guillauma Antalicka, strokovnjaka za enologijo in senzoriko vina, s katerim se je spoznala v Južni Afriki, ko je opravljala doktorat o vplivu svetlobe in temperature na sestavo grozdja in vina.

Posestvo Ferjančič

Nič ne bomo pretiravali, če zapišemo, da je Planina nad Ajdovščino vinogradniško-vinarska vas. Tamkajšnji vinarji že dobro desetletje prirejajo Druženje s pinelo, prireditev, posvečeno tej stari avtohtoni vipavski sorti, o kateri je pisal že Matija Vertovec. Eden od vodilnih pridelovalcev pinele na tej planoti nad Vipavsko dolino pa je Peter Ferjančič.

Na domačiji je še danes ohranjen portal z letnico 1809, kar Ferjančičevi štejejo za začetek njihove vinske zgodbe. »Takrat je bila na domačiji zgrajena prva vinska klet. Malo pred tem se je na kmetijo priženil prvi Ferjančič, ki je oženil Marijo Tronta. Od takrat so na domačiji Ferjančičevi in vinarstvo se prenaša iz roda v rod. Sam sem šesta generacija,« pove zdajšnji gospodar.

Seveda je bila takrat Ferjančičeva kmetija mešana. Predniki so imeli žita, živino, vsega po malem za preživetje. A vedno je bilo pri hiši tudi vino. »Naša vas je sploh znana po tem, da je imela vsaka hiša tudi vinsko klet. Ene so bile večje, druge manjše, a pri hiši je bila vsaj ena,« pojasni vinar s Planine, ki se je leta 1990, ko mu je oče prepustil vajeti kmetije, specializiral za vino.

Ko je začel, je imel Ferjančič zastarelo opremo iz časa prve svetovne vojne. A takrat, se spominja, je nastajala ravno nova država, bili so mladi, stari dobrih 20 let, in zagnani. »Takrat sem podedoval dobrih pet tisoč trt. Postopoma pa sem začel povečevati vinograde, poleg redne službe, seveda. Leta 2000 sem prišel na 11 tisoč trt, v letih 2003 in 2004 smo spet sadili in vzeli nekaj tudi v najem. Danes imamo 33 tisoč trt,« pove sogovornik.

V povprečju Ferjančičevi pridelajo 35 tisoč litrov vina na leto. Večino stekleničijo, nekaj pa se proda tudi odprtega vina, čeprav je njihov cilj, da bi nekoč celotno produkcijo zapakirali v steklenice.

Ferjančičev paradni trio so pinela, prav tako lokalni zelen, ki mu namenjajo čedalje večjo pozornost, in merlot. Za zraven pa prideluje še rose (iz merlota in barbere), sauvignon in rebulo. Sogovornik ugotavlja, da prav zadnja vse bolj pridobiva ime.

Ferjančič pivcem ponuja, ko je govor o belih vinih, večinoma tako imenovana sveža vina tekočega letnika, ki jih pridela v posodah iz nerjavnega jekla. Občasno del chardonnayja in rebule nekaj mesecev zori tudi v velikem, 1.500-litrskem lesenem sodu. Letos je v tak sod za nekaj časa dal tudi zelen. »Del vina za svežo linijo damo tudi v sod, zato ker se v sodu prej naredi vino. A to so stari sodi, ki ne pustijo lesnih not,« poudari.  

Posebna zgodba pri belih sortah pa je zvrst fino belo, ki po petdnevni maceraciji v odprti kadi leto dni zori v rabljenih barikih. Zvrst sestavljata chardonnay in rebula (po 40 odstotkov), priokus pa mu dodata še sauvignon in zelen (po 10 odstotkov). V njem ni pinele, ki se, kot poudari gospodar, prodaja sama. »Mošt spontano fermentira, potem ga pretočimo v rabljene sodčke, kjer vino počiva na drožeh, naredi se tudi biološki razkis. Po letu dni vino iz sodčkov pretočimo v inoks, čez zimo se vino stabilizira, na pomlad pa gre v steklenice. Na trg gre torej po dveh letih.«

Zvrst fino belo naj bi v kratkem dobila rdečega brata. V njej bo poleg merlota in cabernet sauvignona še nekaj cabernet franca.

Izbrana vina bo Mercator med 15. novembrom in 31. januarjem 2019 umestil na prodajne police izbranih hipermarketov, in sicer Mercator Šiška, Ljubljana Šmartinska, Maribor Tabor, hipermarket Koper in Maximarket. Poiščite vina na omenjenih prodajnih mestih in nam sporočite, kakšna se vam zdijo.

 

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
VINO
Novice
Redakcija O vinu Novice 11 martinovanj, ki jih ne smete zamuditi

Ni dobrega vina brez Martinovega blagoslova, pravijo. Ni pravega martinovanja brez pečene goske? Kakor za koga. Izbrali smo 11 krajev,...

VINO
Novice
Robert Gorjak Novice Vinski vodnik 2018: Vipavska dolina

Pregled vinorodne dežele Primorske v Vinskem vodniku 2018 nadaljujemo v njenem največjem okolišu - Vipavski dolini, ki je visoko...

VINO
Novice
Robert Gorjak Novice Vinski vodnik 2018: Slovenska Istra

Poročila po vinorodnih okoliših v Vinskem vodniku 2018 nadaljujemo v slovenski Istri, našem najjužnejšem in najtoplejšem okolišu,...

VINO
Novice
Robert Gorjak Novice Vinski vodnik 2018: Bela krajina

Sprehod po Vinskem vodniku 2018 nadaljujemo v vinorodni deželi Posavje. Tokrat smo pod drobnogled vzeli Belo krajino, ki je najmanjši...

VINO
Novice
Robert Gorjak Novice Vinski vodnik 2018: Goriška brda

Podrobnejši pregled Vinskega vodnika 2018 končujemo v Goriških brdih, ki čvrsto držijo primat okoliša z največjo koncentracijo...

VINO
Tema
Vanja Alič Tema Od zemlje do vina: V kleti se ne čara, grozdju je treba zaupati

Vinar Uroš Valcl iz prekmurske kleti Marof pravi, da ko je vino enkrat na varnem, torej v sodih na drožeh, razen občasnega mešanja in...