Komentar

Kolumna Matjaža Lemuta: Decembrski stik z vinsko globalizacijo

 
Blog Novice
31.12.2018 08:00
avtor

Kolumna Matjaža Lemuta: Decembrski stik z vinsko globalizacijo

V  začetku meseca sem imel v uglednem slovenskem hotelu predavanje za tamkajšnje osebje. Želel sem predstaviti vinske stereotipe Evrope in novega vinskega sveta. Menim, da vedenje o tem, kaj lahko pričakujemo od burgundca, kaj od bordojca, kaj od carmenera iz Čila ali kaj od kalifornijskega chardonnaya, postaja del splošne razgledanosti, kaj šele obvezno znanje profesionalnega osebja.

Precej dobro poznam vinski trg in prepričan sem bil, da sem izbral za cenovni razred okoli 15 evrov dobre vzorce. Ob degustaciji pa je sledilo presenečenje! Vsa vina so imela isto identitetno nit, in če ne bi na koncu poskusili plavca iz Dalmacije, bi se resno lahko vprašal, kaj sem na predavanju sploh želel povedati.

Vsi vzorci rdečega vina (imel sem španski tempranilio, chianti iz Toscane, predstavnika bordeauxa, carmenere iz Čila, shiraz iz Avstralije, pinotage iz Južne Afrike in modri pinot iz Nove Zelandije) so imeli podobno sladkobnost ter sadne note podobnega rdečega sadja, marmelad in džemov. Kot enologu mi je jasno, da je ta skupnost posledica uporabe sorodnih, če ne enakih enoloških dodatkov, zlasti taninskih ekstraktov lesnega ali grozdnega izvora.

Pred dnevi sem se vrnil s smučanja, kjer smo ob večerji redno uživali ob trentinskih in južnotirolskih vinih. Toda, glej ga, zlomka, marsikateri teroldego ali lagrein (znani lokalni rdeči sorti) je spominjal na čilenski carmenier ali cabernet sauvignon. Pred časom (ravno tako v decembru) me je kolega poskušal prepričati, da bi moralo biti na vsaki steklenici napisano, kakšne vrste in kakšno intenzivnost okusov ima vino v njej.

Statistika govori, da novi vinski svet porabi do trikrat več lesnih in taninskih nadomestkov. Kot kaže, Evropa zelo hitro drvi naproti. Zakaj tako in ali je tako prav?

Seveda je nastajajoča uniformnost posledica želje po standardizaciji okusov in vrednotenja vina. Vse to potiska iskanje osnovne kakovosti vina iz kakovostnega grozdja čedalje bolj vsaksebi. Očitno marsikateri kupec ni pripravljen plačati več za vina, pridelana samo iz dobrega grozdja. Očitno je ceneje takemu pivcu ponuditi "fejk", ki ga lažje ponovimo v vsej gloriji sadnosti in navidezni bogatosti!

Seveda smo spet pri besedah, kot so svobodni trg, komunikacija ter pravi in nepravi pridelovalci vina. Tokrat bi mogoče bolj pritisnil na nas vinarje, ki smo marsikdaj popolnoma zamenjali uporabo besed dovoljeno in moralno.

Sam sem zagovornik besede vinarjev kodeks. Ta naj bi definiral vsakega od nas in s tem, kako je naše vino pridelano. To je tisto, kar vsakemu brez sramu poveš, hkrati pa drugega v ozadju ni. Povedal naj bi, do kod kot vinar pač greš. 

In tako radi vsi govorimo terroirju!

 

Matjaž Lemut je avtor in solastnik vin Tilia Estate - Hiša pinotov. Vinarsko in vinogradniško pot je začel s praksami v vipavski zadružni kleti, Švici in Kaliforniji. Je agronom, ki deluje kot enolog. Je tudi svetovalec, ki znanje in izkušnje deli marsikje v Sloveniji in na Hrvaškem. Ukvarja se tudi s predavanji za domačo in tujo strokovno ter laično javnost. Zanimajo ga identiteta in kreiranje vina v odnosu med vinarjem in kupcem ter kontrasti, ki nastajajo v svetovni vinski produkciji.

 

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.