Komentar

Kolumna Dušana Brejca: Vrhunska zgodba

 
Blog Novice
04.03.2019 08:00
avtor

Kolumna Dušana Brejca: Vrhunska zgodba

Vse vinorodne države nimajo zakona o vinu (Zvin) na način, kot ga imamo v Sloveniji. Kjer ga nimajo, so vsebine razpršene po tako imenovani horizontalni zakonodaji, zato so v vinarskih združenjih zaposleni pravniki, saj vinarji sami ne bi mogli slediti niti tekočim spremembam.

Pri nas je to dobro urejeno in na kupu: en Zvin, 18 pravilnikov in uredb, za povrhu še šest krovnih evropskih, skupaj za kakšnih 550 strani branja. Z Zvin povezane zakonodaje, ki je Zvin ne zajame, ne bi niti omenjal. Zlahka bi prešli tisoč strani.

Ampak, zakaj je Zvin sploh nastal? Kdor meni, da zaradi zaščite potrošnikov, se moti. Nastal je zato, da se je preprečila nelojalna konkurenca med vinarji, da se je ustavil "divji zahod", saj so se do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja vina med seboj neusmiljeno mešala, porekla ter poimenovanja pa pogosto potvarjala, ker tovrstnih omejitev ali strogega nadzora ni bilo.

Da so vinski trgovci nosili največji del krivde, je za marsikoga samoumevno. Zaradi vseh nepravilnosti je bilo nujno uveljaviti pravila o zaščiti porekla. Domnevni poznavalci v tej zvezi spet pripišejo prvenstvo "klasifikaciji chateauxov" iz leta 1855, kar ni bilo nič drugega kot skrajno poenostavljen dogovor, po katerem so se bolj ugledni bordojski vinarji postavili nad manj ugledne.

Zaščita geografskega porekla, kot je zasnovana in deluje zdaj, pa je v resnici nastajala šele po oblikovanju EGS. Če bi pobrskali po italijanskih pravilnikih, ki jim pomenljivo pravijo "disciplinari", bi presenečeni ugotovili, da je marsikateri nam znani DOC nastal šele leta 1970 ali 1980 …

Vsi dosedanji slovenski Zvin so bili dobri in proaktivni. Ena od zelo pomembnih nalog Zvin je razvrstitev vin po kakovosti. Pri nas smo delitev sicer enovitega razreda kakovostnih vin razdelili na kakovostna in vrhunska. Bistvena razlika je, da vrhunska vina z ZGP (zaščito geografskega porekla) uživajo najvišjo zaščito in so hkrati najvišje kakovosti, recimo, da so primerljiva označbi DOCG (denominazione di origine controlata e garantita) v Italiji.

Z obveznim nadzorom v samih vinogradih se nedvoumno zagotovi avtentičnost grozdja in vina. Zadnjih 20 let pa število vrhunskih vin stalno upada in zdaj nimajo več kot petodstotnega tržnega deleža. Zakaj? Številni vinarji so se označbi odrekli, češ da nima več vrednosti za potrošnika, da se med vrhunskimi vini najde preveč poceni vin, da kakovost ni dovolj visoka, da je sistem zakrnel, ker ne sprejema novosti in podobno.

Nekateri očitki so upravičeni, drugi prav nič. Ali smo že pozabili, da Zvin dovoljuje omembo lege samo za vrhunska vina, za kakovostna pa ne? Zato številni vinarji kršijo Zvin, meneč, da tako dokazujejo, da je "nefunkcionalen". Nekateri svoja ugledna vina označujejo samo kot namizna (brez porekla), kar je nekakšen gverila marketing. Kaj zdaj? Ukiniti vrhunska vina z ZGP bi bilo zelo preprosto.

A vendar se je sistem ZGP gradil skozi desetletja in naredil marsikaj dobrega za panogo. Poiskati rešitve se zdi težje: lahko bi vrhunska vina ohranili samo na podlagi visoke senzorične ocene, brez nadzora vinogradov, kar je možno; lahko pa bi vrhunskim vinom dodali posebno raven avtentičnosti, kar bi na koncu kupcu dalo garancijo: kar piše na etiketi, je absolutno res.

Nadzor vinograda je torej nuja! Pri nas pa se zdaj dogaja, da vinarji po svoji presoji poimenujejo lege (kar bi šlo, če bi sprejeli še druge obveznosti) in jih opremijo s francoskimi pridevki (sic!), da je bolj "imenitno". Pa čeprav zakonodaja pozna 384 leg, več kot 70 vinorodnih krajev, podokoliše in ožje okoliše, ki jih lahko uporabljajo vsi, če izpolnijo predpisane pogoje.

Eni pravila spoštujejo, drugi jih kršijo? Vinarjem v bran naj le pojasnim, da stroka rajonizacije leg ni dokončana za celo Slovenijo. Najbrž pa je tudi prišel čas, da se po 13 letih obstoja Zvin vsebinsko dopolni, da se prisluhne vinarjem in novim potrebam ter se poenostavi, kar je možno, a ne na škodo avtentičnosti vina, ki bo prihodnja vinska paradigma.

 

Dušan Brejc je univ. dipl. ing. kmetijstva z vinarsko diplomo biotehniške fakultete v Ljubljani. Deset let je kot enolog delal v Slovenijavinu d.d., nato deset let v mednarodni prodaji in marketingu vina, žganih in brezalkoholnih pijač. Leta 1986 je dobil državno štipendijo francoske vlade za podiplomsko specializacijo iz enologije na fakulteti v Dijonu, s praksami na inštitutih INRA/ITV. Leta 1997 je opravil mednarodno marketinško specializacijo na Japonskem. V 2003. letu je postal direktor Poslovne skupnosti, danes Vinske družbe Slovenije d.o.o., ki povezuje najpomembnejše vinske kleti. Kot član in predsednik komisij sodeluje na domačih in tujih vinskih ocenjevanjih, tudi kot OIV delegat. Italijanska zveza Città del Vino mu je podelila naziv Ambasciatore Emerito. Je prejemnik uglednega priznanja CMB Benchmark's Taster (2018). Član Konventa Sv. Urbana v Ljubljani.

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.