Komentar

Kolumna Dušana Brejca: Plaidoyer* za oranžno

 
Blog Novice
29.04.2019 07:04
avtor

Kolumna Dušana Brejca: Plaidoyer* za oranžno

Nedavno minuli izolski Orange Wine Festival na spletu ni dobil slovenskega prevoda, čeprav bi Festival oranžnih vin pomenil prav isto, kar samo pove, da se je označba »orange« prijela! Da gre za vina, ki jih označuje specifičen senzorični profil, smo že ozavestili. In med njimi je barva označevalec na osnovni ravni, tisti minimalni skupni imenovalec, kot velja za bela, roze ali rdeča vina.

Kategorizacija vin je potrebna predvsem zaradi dveh razlogov: da se med pridelovalci vzpostavi razumevanje kategorije v tehnološkem smislu in da se s tem postavi temelje za nadaljnji razvoj in kakovostno rast ter da se pivcem poenostavi izbor in nakup. Če oranžno postane prodajna kategorija ne glede na obseg pridelave, je pridobil ves vinski sektor.

Zaman se je truditi s pomenoslovjem barve. Bi jantarna vina povedala več? Svoje čase se je v Franciji precej govorilo o »vin gris«, a se iz tega ni razvila velika zgodba. Ali so bela vina res bela? Od letniških do arhivskih? Da so rumena, bi bilo vsekakor bližje realnosti. So rozeji res samo rožnati? In še kako barvno različna so rdeča vina!?

Pri slednjih se je tudi na enem od največjih ocenjevanj na svetu Mundus vini uveljavila delitev med rdečimi sortami s poudarjeno barvo in tistimi z nižjo, kot jo lahko imata modri pinot ali žametovka. Zakaj bi manj obarvano vino »kaznovali«, če pa je to sortna značilnost! In zakaj bi dopustili, da nas močna rdeča barva pretenta pri oceni polnosti, kar se lahko zgodi celo prekaljenim degustatorjem?

Cviček nam je opredelil še četrto, rdečkasto barvo, kar smo zapisali v pravilnik. Barvo objektivno zaznavamo in jo enostavno analitsko izmerimo. Torej bi oranžna vina lahko pomenila že peto barvno opcijo. Morda je zaman omenjati, da oranžna sodi med tako imenovane psihološko pozitivne barve, kar je bilo v Izoli prav ljubko videti že na poti od parkirišča do Manziolijevega trga, saj so sprehajajoči se udeleženci festivala imeli okoli vratu obešene že na pogled prijazno toplo oranžno obarvane vrečke za kozarce.

Po svoje nenavadno dejstvo je tudi to, da barva vina po zakonodaji EU ni obvezna označba, kar je morda prikladno za vinarja, za pivca pa nekoliko manj, čeprav so pri nakupih bela in rdeča vina ponavadi ločena. No, od tu naprej pa moramo oranžno debato vsaj malo zakomplicirati.

Ali mora biti za oranžno vino grozdje pridelano ekološko? Logično je, da naj bo grozdje čim manj podvrženo fitosanitarnim sredstvom, a nedovoljenih preostankov ne sme biti niti v konvencionalnih vinih, in nadzor se izvaja, četudi menimo, da premalokrat. Naj bo torej tako, kot velja za druge barve vin. Kdor bo imel ekološki certifikat, bo lahko svoje oranžno vino višje ovrednotil.

Kolega iz biovinarske zadruge iz Trenta je menil, da so sortne značilnosti številnih oranžnih vin manj razpoznavne in bi torej kazalo zahtevati enako komisijsko presojo o sortnosti, kot velja za vsa konvencionalna sortna vina. Kaj je in kaj ni »maceracija«, je treba za oranžna vina znova opredeliti, saj je pojem zašel v pravljičarstvo.

Tudi mikrobiološka tveganja so večja, zato lahko nastanejo nezaželeni presnovni produkti, kot so biogeni amini, ki lahko povzročijo alergije. S strokovno opredeljenimi postopki predelave pa se gotovo pridobijo v vseh pogledih neoporečna oranžna vina, ki so, kadar zares uspejo, navdušujoča.

Ker že deset let degustiram na mednarodnem ocenjevanju ekoloških vin s certifikatom (Biofach), se srečujem z vsemi mogočimi različnostmi oranžnih vin. In res je, da bi se morali nekateri degustatorji prilagoditi tipologiji, ki dopušča manjše pomanjkljivosti, nikakor pa ne napak in bolezni vin, ki jih mora vsak vinar zavračati.

Gostoljubni Bruno Zaro, soorganizator festivala, je veselo pogledoval po dogajanju, zadovoljen s prijaznim razpoloženjem, ki ga je v prekrasnem ambientu zgradilo oranžno vino. Zato mu raje napovejmo svetlo oranžno prihodnost. Stroka pa naj dobi nalogo, v pomoč vinarjem in ocenjevalcem, da se opredeli pojmovanje: kaj je in kaj ni oranžno.

* v zagovor oranžnemu

 

Dušan Brejc je univ. dipl. ing. kmetijstva z vinarsko diplomo biotehniške fakultete v Ljubljani. Deset let je kot enolog delal v Slovenijavinu d.d., nato deset let v mednarodni prodaji in marketingu vina, žganih in brezalkoholnih pijač. Leta 1986 je dobil državno štipendijo francoske vlade za podiplomsko specializacijo iz enologije na fakulteti v Dijonu, s praksami na inštitutih INRA/ITV. Leta 1997 je opravil mednarodno marketinško specializacijo na Japonskem. V 2003. letu je postal direktor Poslovne skupnosti, danes Vinske družbe Slovenije d.o.o., ki povezuje najpomembnejše vinske kleti. Kot član in predsednik komisij sodeluje na domačih in tujih vinskih ocenjevanjih, tudi kot OIV delegat. Italijanska zveza Città del Vino mu je podelila naziv Ambasciatore Emerito. Je prejemnik uglednega priznanja CMB Benchmark's Taster (2018). Član Konventa Sv. Urbana v Ljubljani.

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.