Komentar

Kolumna Primoža Lavrenčiča: Pooblaščeni poslušalci glasbe

 
Blog Novice
08.07.2019 08:00
avtor

Kolumna Primoža Lavrenčiča: Pooblaščeni poslušalci glasbe

Nace in Fredi sta prijatelja, odkar pomnita. Rojena sta leta 1984, Fredi v začetku leta, Nace bolj proti koncu. Živela sta v razpotegnjeni vasi, Nace bolj na začetku vasi, Fredi bolj na koncu.

Na sredi vasi sta stali šola in trgovina; šola do četrtega razreda, trgovina od sedmih do treh popoldan. Zraven šole in trgovine je stala vaška gostilna in nadstropje nad njo je gospa Mihaela dvakrat na teden poučevala glasbo.

Nace se je na začetku odločil za klarinet, Fredi pa za harmoniko. V četrtem razredu je Nace – ker mu klarinet ni šel najbolje – začel igrati harmoniko v vaškem zabavnem ansamblu, Fredi pa je – ker mu harmonika ni prav ležala – začel igrati klarinet v pihalnem ansamblu sosednje vasi.

Ker se sosednji vasi ne razumeta najbolje, sta se tedaj malce razšla, vendar sta se na študiju v Ljubljani spet našla, spet sta bila prijatelja. Nace je končal medicino, Fredi je padel strojništvo. Nace se je zaposlil v veliki bolnišnici, Fredi je pomagal v majhni kovinarski delavnici.

Vsak konec tedna sta našla čas za glasbo. Ker pa klarinet ni bil več blizu Frediju in harmonika ne več Nacetu, sta pela v pevskem zboru četrtne skupnosti. Po vajah sta skupaj zavila v sosednji bar in si privoščila kozarec špricerja. Vino je bilo iz vasi, kjer sta bila rojena in vzgojena, zraven pa domača mineralna voda. Vrhunec!

Nekega dne sta med srebanjem vrhunskega špricerja opazila oglas v nacionalnem časopisu. Ministrstvo obilja je razpisalo tečaj za pooblaščene poslušalce glasbe. Tečaj naj bi trajal dva popoldneva in tri večere, tečajnike naj bi izučili v izurjene selekcioniste kakovosti glasbe.

Glasbo naj bi razvrstiti v tri kakovostne kategorije: vrhunsko, kakovostno in tisto povprečno – bolj podeželno. Kar ne sodi v nobeno od teh treh kategorij, se z zakonom prepove in umakne iz vseh slišnih kanalov.

Ideja jima je bila všeč, čutila sta se pravzaprav poklicana za to nalogo. Zato sta se prijavila. In uspešno opravila zaključni izpit; Fredi takoj, Nace pa v tretjem poskusu. Zdaj sta oba poklicno pooblaščena poslušalca glasbe. V tem neizmerno uživata.

Prejšnji teden sta uspešno zaustavila nekakovostno glasbeno skupino, ki je zvenela čudno, nenavadno. Ni jima bila všeč, čeprav je nekdo v komisiji za presojo kakovosti glasbe dejal, da imajo že podpisano pogodbo za turnejo v tujini.

Spogledala sta se, prijatelja Nace in Fredi namreč, in v isti glas zamomljala: »Pa kaj tujci vedo?« In družno, čeprav ne čisto složno, so uspešno preklicali odločbo s pozitivnim mnenjem za kakovostno poslušanje druge komisije za presojo kakovosti glasbe, iz drugega konca države. Onadva, prijatelja za vedno, sta bila pač člana komisije iz bolj začetka države.

Kaj pa drugi konec ve, sta si dejala in si zasluženo privoščila špricer domačega. 

 

Primož Lavrenčič s Posestva Burja v Zgornji Vipavski dolini je eden tistih vinarjev, ki znajo poleg dobrega vina tudi brez dlake na jeziku in artikulirano povedati, kaj vse je z državo narobe, da si kmetje čedalje teže režejo vsakdanji kruh. Po končanem študiju agronomije se je zaposlil kot strokovni sodelavec na ljubljanski biotehniški fakulteti. Zatem se je odpravil v italijanski Videm na podiplomski študij in nato kot raziskovalec pristal na Kmetijskem inštitutu Slovenije ter pozneje na novogoriški univerzi, kjer je bil tudi predavatelj. Leta 2008 se je razšel z očetom in bratom, torej z vinsko blagovno znamko Sutor, in zasnoval svojo – Burja.

 

Komentarji izražajo stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva O vinu.si.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.